Vrednote so nam ušle. Materialna dobrina je vredna več kot človek
Slovenija Nataša Ličen
Ob Tednu otroka smo v goste povabili Anito Ogulin, predsednico Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje. Smo srečni ljudje, ker so z nami srečni otroci, je napisano na njihovi spletni strani. Deliti srečo pomeni, biti srečen tudi sam! In nadaljujejo, smo goreči zagovorniki otrokovih pravic, tudi odgovornosti. In smo tudi tisti, ki trkamo na odgovorno starševstvo, prijazno, odgovorno, solidarno, strpno in odprto družbo. Tovrstna prizadevanja bi morala biti vedno v ospredju, vsake družbe, ne glede na njeno stopnjo razvoja.
V Tednu otroka je letos vodilna misel predvsem pomen pogovora med odraslimi in otroki. Poslušamo, a se ne slišimo. To je osnovni problem sodobnega časa. Ne znamo se več slišati, čeprav ves čas nekoga ali nekaj poslušamo. Odrasli prevečkrat zapovedujemo, ukazujemo, premalo pa sprejemamo sporočila in pripovedi naših otrok.Poslušam, a v mislih sem drugje. Se prepoznate v teh besedah?
Anita Ogulin: »Veste, mi se poslušamo, v mislih pa tavamo drugje. Pomembno je, da ko nam nekdo nekaj sporoča in nam govori, si vzemimo čas zanj. Predvsem za otroka, dajmo ga slišat. Če otroka ne slišimo, ga ne podoživimo, ne opazimo, gre sporočilo mimo, ali njegova stiska ali pa njegovo veselje. Otrok, otroci pa prav to potrebujejo, da z njimi podelimo njihov svet in izkušnje. Otroci potrebujejo odrasle. Odraslega opazujejo in vse, kar odrasli delajo, otroci povzemajo in vnašajo v svoje življenje. Za vsakega otroka je najpomembnejše to, kar počnejo starši. Enako, kot se starši pogovarjajo z otroki, tako se otroci pogovarjajo s svojimi vrstniki. Odrasli otroke podučimo o tem, kaj je prav in kaj narobe, a ne na način, kot to govorimo, ampak na način, kot to živimo. Če zjutraj otroku zaželimo dobro jutro, ga objamemo in se z njim pogovorimo o tem, kako je spal, bo tudi otrok v šoli pozdravil sošolca z dobro jutro in se bo zanimal zanj, ga ravno tako vprašal, kako je spal.«
Kakšen je sodobni svet do otrok?
»Ni prijazen. Potrošniški in nestrpen je. Zakaj tako? Ker so nam ušle vrednote, bolj nam je pomembna materialna dobrina kot človek in to ni v redu. Kaj je lepšega od objema otroka, da mu damo vedeti, da nam je mar zanj, da ima pri nas varen pristan. Najpomembnejši je notranji mir. Saj ni nujno, da samo sedimo in se pogovarjamo. Marsikaj lahko počnemo, a pomembno je, da to počnemo skupaj. Delimo si tisto, kar nas dela zadovoljne. Ves čas se lahko igramo, vsaka zgodba ima v sebi veselje. Otroci so odlični delavci, vseskozi terjajo neko dejavnost. In, ko jih vpeljujemo v svoja opravila, jih s tem opremljamo za odraslost. Zaupajmo otrokom. Če smo se mi naučili, se bodo tudi naši otroci. Otroci imajo veliko potrebo po funkcionalni pismenosti. Otrokom je treba dati takšne naloge in obveznosti, ki so jim kos. Življenje je preprosto, tako zelo enostavno. Če znamo slišati sebe, bomo slišali tudi druge. S tem uresničujemo potrebo drug po drugem.«
Nekaj ti moram povedati
»Otroci imajo odraslim toliko za povedati. Ves čas bi pripovedovali. Ampak, če se vrnemo na izhodišče, odrasli ne čutimo njihovih želja, ne potreb in stisk. Zato je tako pomemben ta stavek »Nekaj ti moram povedati«. In, ko otrok izreče te besede, se ustavimo, otrok je tu, poslušajmo ga, pomagajmo mu in ga spodbujajmo. Tudi nas je nekdo poslušal, da smo se naučili biti ljudje, da smo se naučili ločiti slabo od dobrega.«
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v otroški oddaji Sobotna iskrica, 10. oktobra po 9.uri.
