Sebičnost dobrote

| 23.09.2015, 14:27 Jože Bartolj

Se spominjate novic o mučenju živali? Nekdo je mačko »metal ob tla in hodil po njej tako dolgo, dokler ni poginila«. Nekemu psu so namešali črepinje med hrano, da je potem v velikih mukah z od znotraj razparanim črevesjem in želodcem poginil. Trije srednješolci so mačke »žive zažigali, jih streljali z zračno puško, pretepali in nanje celo lepili petarde«.

Če ob branju tega odstavka čutite globok odpor, močan občutek sočutja na eni in zgražanja na drugi strani, sodite med ogromno večino ljudi, ki jim je sočutje do drugih živih bitij prirojeno.

Sočutje in skrb sta občutka, ki se zbudita, ko slišimo jokajočega otroka, ko beremo o krutosti do živali, ko gledamo fotografijo afganistanske begunke na legendarni naslovnici revije National Geographic ali fotografijo utopljenega dečka.

Človeškost človečnosti

So-čutja do trpljenja čutijo ne samo ljudje ampak sesalci na splošno. Ko so partizani domobrancem na poti v Teharje ukazali, naj se uležejo na cesto, da bi potem konjeniki galopirali po njihovih živih telesih, se je zgodilo, da so konji pazili, da niso s kopiti gazili po ljudeh. Ni jim sicer popolnoma uspelo, ampak pričevalci vedo povedati, da bi bilo brez humanih konjev še dosti huje.

Toliko o človeškosti človečnosti.

Skoraj vsem so nam taki občutki prirojeni. Nič posebnega nismo zato. Gre za čustva in občutke, ki so posledica evolucije, ne za posledico racionalnega premisleka, dobre vzgoje ali verouka. Nobenega razloga ni, da bi se zaradi takih občutkov imeli za boljšega od drugih, za človeka z velikim č, za humanista z velikim h. Ne glede na to, koliko o tem okrog razlaga.

Je pa pomanjkljivost, ne prednost, če vam taki občutki preglasijo vse druge. Ja, pomanjkljivost. V tem razmišljanju očitno ne bo sicer običajnega trepljanja moralne samopodobe bralca.

Posledica evolucije sesalcev

Evolucijski psihologi lastnost sesalcev, da so skrbni in sočutni, povezujejo s potrebo, da dosti bolj in dlje kot druge živali skrbijo za svoje mladiče. Ne samo za lastne potomce ampak za člane tropa. Preživele so tiste rodovne skupnosti, ki so bolj skrbele za svoje člane. To je dajalo rezultate. Bolj kot so skrbeli drug za drugega, več tistega genetskega materiala je preživelo.

Ko so se pojavile večje skupnosti, npr. države, razloga za skrb za vse sodržavljane ni bilo več. Konec koncev skrb za neproduktivne člane družbe pomeni manj hrane in drugih virov za vse ostale. Tako so bili pred dobrimi dva tisoč leti na eni strani občutki kot rezultat milijonov let evolucije, na drugi pa državne skupnosti, kjer se je začela izgubljati etika, ki je držala skupaj posamezne družine ali rodove.

Takrat je krščanstvo prirojene ali če hočete od Boga dane občutke, vzpostavilo kot normo za družbene skupnosti, ki bistveno presegajo eno družino, en rod. Namesto zoba za zob, očesa za oko iz Stare zaveze, po Novi zavezi nastavljamo drugo lice. Kristjani smo poklicani k skrbi za bližnjega, za uboge. Kristusov življenjepis je ena sama dobrodelnost, danes bi rekli, do depriviligiranih skupin.

Tovrstna etika je bil softver civilizacije, ki se je zgodovinsko odlično obnesla. Zahodno-krščanska civilizacija je tudi po zaslugi tega softvera prehitela in po vseh kriterijih prekosila ostale. Skrb za bližnjega je formalno umestila kot zapoved družbe.

Brez velikega pompa je prejšnji teden to ponovil predsednik Evropske komisije Juncker v govoru o stanju Unije. O tem, da je prav, da se ljudem pomaga, ne more biti debate.

So pa še drugi občutki

Skrb ni edini moralni občutek, s katerim se ljudje rodimo. Teorija moralnih temeljev našteje še pravičnost (v smislu kdor ne dela naj ne je), svobodo, pripadnost, avtoriteto in svetost. Vsi so se oblikovali med evolucijo in se uveljavili v zmagovitih človeških skupnostih.

Niso vsi ljudje z vsemi občutki enako obdarjeni. Vsi imajo občutek za skrb, nimajo pa vsi enako močnih tudi drugih občutkov. Je pa skoraj vsem ljudem skupno to, da hočejo biti dobri, da hočejo delati dobro; dobro skladno z občutki, za katere imajo posluh. Nekateri svojo »dobrost« razporedijo na več občutkov, nekateri imajo posluh samo za en občutek in tam skoncentrirajo več »dobrote«.

Slike migrantov in beguncev pri vseh zbujajo občutek za skrb in sočutje. Pri nekaterih pa posnetek (ki je ušel cenzorju politične korektnosti) množice zdravih mladih moških, ki kriči, »Alah je velik«, zbuja občutke za pripadnost. Da prihajajo navijači nekega drugega moštva, kot smo mi tukaj. Dogaja se invazija, pravijo, na način, ki bi mu računalnikarji rekli »crowdsourcing«.

Sebičnost dobrote

In v zvezi s tem bi oboji radi naredili nekaj dobrega. Dobrega, skladno s svojimi občutki. Prvi bi radi delali dobro naslonjeni na temelj, ki se mu reče skrb – poskrbeli bi za te ljudi. Drugi bi delali dobro naslonjeni še na temelj, ki se mu reče pripadnost. Poskrbeli bi, da prišleki ne bi zažrli v materialno in kulturno osnovo tistih, ki so jim pripadni. Torej nam, tukaj, staroselcem.

Eni bi delali dobro za migrante, drugi bi delali dobro tudi za staroselce. Oboje pa lahko uide čez rob. Ni več samo dobrota in ni več samo za druge. O sebi želijo povedati, da so dobri ljudje. Ne, ne s tihim nakazilom denarja na dobrodelni račun. Za svojo dobroto iščejo pozornost in priznanje okolice. S svojo dobroto se identificirajo.

Pridigajo po družabnih omrežjih. Demonstrirajo svojo človečnost na demonstracijah in protestirajo proti tistim, ki niso taki, ko oni. Ker so oni dobri, so drugi seveda slabi, kaj slabi, nehumani so. Elite, ki jih je treba eliminirati. To smo videli napisano na enem od transparentov na demonstracijah »za begunce« prejšnji teden v Ljubljani.

To nista dobrota in prijaznost, to so sebičnost, delitve in sovraštvo. Eni se imajo za boljše, ker so sočutni, drugi se imajo za boljše, ker so pripadni svoji domovini in civilizaciji. Pa imamo nov poligon za delitve med našimi in vašimi, med levimi in desnimi, za novo rundo kulturnega boja.

Ali ti bojevniki želijo pomagati migrantom, zato, da bi bilo bolje migrantom, ali zato, da bi oni o sebi imeli boljši občutek? In njihovi somišljeniki o njih? Ali o migrantih toliko govorijo zato, da bi bilo nekomu bolje, ali zato, ker se jim zdi teren primeren za še eno bitko v kulturni vojni?

Ali punčka skrbi za plišastega medvedka zato, da bi bilo lepše njej ali zato, da bi bilo bolje medvedku?

Kvote človekoljubja

Veliko pove odgovor na vprašanje, ali naj se Slovenija zavzema za kvote, ki nam bodo omogočile, da skrbimo za ljudi. Ali smo za to, da bi lahko odšli tja, kamor si sami želijo, ali bi jih s kvotami prisili, da gredo tja, kamor nočejo? Da bi jih vsaj za nekaj časa dobili npr. v Logatec, da se posname kakšna moralno-vzgojna izjava, kako je Slovenija lepa dežela, kako smo tu doma dobri ljudje in kako smo zanje lepo poskrbeli.

To ni samo skrb za druge, to je tudi skrb zase.

Pri politikih gre še za dodatno zbiranje točk z izkoriščanjem čustveno vzburjenih ljudi. Politiki, ki izkorišča čustva, se reče populizem. Čustva namreč zameglijo razum. V megli se slabo robo lažje prodaja.

Pri tem so družbeno sprejemljivejši tisti populisti, ki brenkajo na strune skrbi, kot tisti, ki brenkajo na strune pripadnosti. Medijsko poročanje se v zadnjih tednih osredotoča izključno na vzgojo ljudi v skrbne in solidarne oz. na brenkanje na ta njihova čustva. Nobena fotografija otroka za ta namen ni preveč manipulativna, nobena polresnica o Stevu Jobsu ni preveč izkrivljena, noben kader migrantov preveč izrezan.

Politika dobrega počutja

Tony Blair je to imenoval politiko dobrega počutja (feelgood politics). V tej politiki »razum iritira, dokazi motijo, čustva kraljujejo in edina stvar, ki šteje, je, da se dobro počutimo«. Da dobro dene. Da dobro dene nam. Mi smo važni, naš etični ego je treba pobožati. Kako sebično!

Dobro dene podpisati sporazum s Hrvaško. Kaj dobro, bil je fantastičen dan! Dobro dene tožiti nekoga, ki bi ga večina rada videla v zaporu. Pa kaj, če niso imeli dokazov. Počutili so se pa pravičniško! Dobro dene ukrepe v zvezi s finančno krizo preložiti na naslednjo vlado in odplačevanje dolgov na naslednje generacije. Dobro dene obljubljati več sredstev za katerikoli plemenit namen povezan z zdravjem, izobrazbo, kulturo, sočutjem …

In dobro dene moralizirati o skrbi in sočutju.

A skrb je eden od prirojenih občutkov. Vsi ga imamo, zato se najboljše prodaja. Evropska civilizacija pa je bila zmaga razuma, ki je obrzdal in produktivno usmeril stare občutke.

Humani so tudi konji, humani in še racionalni zraven smo samo ljudje.

Stvari nekaj časa dobro denejo, potem pa pridemo do tega, da se s trepljanjem moralnih občutkov ljudi ne da večno odlagati problemov. Kot je bil rekel Churchill, »včasih narediti najboljše ni dovolj dobro, včasih moraš narediti, kar je treba«.

In kar je treba, bo treba v zvezi s problemom narediti v Evropi, na evropskih mejah, v Turčiji in Jordaniji ter v Siriji. V tem vrstnem redu nujnosti in v obratnem vrstnem redu učinkovitosti.

Več komentarjev na Casnik.si