Tone Oblak
Naš gost: Tone Oblak
Slovenci po svetu Matjaž Merljak
V prazničnem popoldnevu smo predvajali pogovor s Tonetom Oblákom. Nebeška mati Marija ga je varovala na begunski poti pred 70-imi leti, v novi domovini Argentini pa je izdelal tri oltarje Marije Pomagaj. Dejaven je tudi na drugih področjih izseljenskega življenja.
Tone Oblak je bil to poletje v domovini, na ogled je bila razstava njegovih stvaritev, izšla je tudi slikovna monografija Zapustil sled sem svojih korenin.
Rodil se je 28. decembra leta 1933 pod Krimom, 11 kilometrov iz Ljubljane - v vasi Vŕbljenje, župnija Tomišelj, občina Ig. Očetu Martinu in mami Ivani, rojeni Grum, se je rodilo osem otrok, eden je umrl še kod majhen. Oče je kot mlad fant v času krize delal v Denverju, po vrnitvi domov je prevzel kmetijo. V otroštvo Toneta Oblaka je zarezala druga svetovna vojna, kljub časovni oddaljenosti, spomin ni zbledel.
Ob kapitulaciji Italije so očeta odpeljali na Rab, brata, ki je študiral na Rakovniku, pa na Gonars. Doma je ostala mama s šestimi otroki. Bili so na seznamu za likvidacijo.
Ko so partizani zažgali OŠ Tomišelj, je šolanje nadaljeval v Marijanišču, družina pa se je izselila na Barje, v bližino Plečnikove cerkve. V eni hiši so živeli štiri družine.
Ko je bil star 11 in pol je odšel v begunstvo. V Marijanišče ga je prišel iskat oče, redovnica mu je v slovo dala Marijino svetinjico, ki ga je kasneje varovala v življenju. Preko Gorenjske so šli čez Ljubelj v Avstrijo. Na poti čez stari Ljubelj so pomagali družini Grbec iz Dolenjske, kar je Tone Oblak kasneje upodobil na lesorezu Marijinega oltarja. Sin te družine je zdaj duhovnik.
V taborišču v Vetrinju se je Tone Oblak se je srečal s Francetom Ciganom, salezijanskim duhovnikom, ki je okrog sebe zbiral otroke in mlade. Kmalu so se v taborišču začeli organizirati: pevski zbor, ljudsko šolo, otroški vrtec ...
Nato so jih premestili v Spittal, pot za Argentino pa se je odprla leta 1949. Po prihodu so bili najprej v emigrantskem hotelu, nato so z nekaj denarja poiskali delo - duhovniki so jim omogočili šolanje v zavodih. Sam je šel v Salezijanski zavod Don Segundo Fernandez v San Isidru, v predmestju Buenos Airesa. Družina je bila nekaj časa razbita, dobili so se šele po enem mesecu. V zavodu se je dobro znašel, čeprav ni znal niti ene besede in kasneje se je izučil za profesorja umetnosti in obrti.
Učil je mlade, l. 1958 se je pridružil bratom Cirilu in Feliksu pri podjetju Oblak, ki izdeluje okna in vrata ter je največji tovrstni izdelovalec v Argentini, letos praznujejo 60. obletnico.
Dejavno se je vključil v slovensko skupnost v slovenski dom Naš dom v okraju San Justo. Naredil je veliko scen za različne predstave, načrte za novo stavbo Našega doma. Vse to je delal v prostem času ob večerih. Tam se je naučil nekaj dati drugemu zastonj. Delal je scene tudi za druge slovenske domove. V kulise je vnašal slovenske elemente, slovensko pokrajino, slovensko hišo ... Vesel je, da ima naslednika Klavdija Selana, ki je z dušo in telesom v kulisah.
Tone Oblak je pri 27-ih letih naredil izrezljano podobo Marije Pomagaj ter sv. bratov Cirila in Metoda v Ramos Mejiji pri salezijancih v baziliki Marije Pomočnice. Slovenci so dobili možnost, da na stranskem oltarju upodobijo Marijo. Pod oltarjem je upodobil slovensko begunsko družino in dodal napis v latinščini: Zapustili so domovino, ohranili so vero.
Njegov je tudi slovenski Marijin oltar v stolnici v San Justu, ki je nastal ob 50-letnici Našega doma. Oktobra 2014 pa je naredil Marijin oltar v novem Marijinem svetišču v San Nicolasu 200 km od Buenos Airesa.
