Sv. Filip Neri, 'prerok veselja', po 500 letih še vedno aktualen
Cerkev na Slovenskem
Danes mineva 500 let od rojstva sv. Filipa Nerija, ki ga je papež Janez Pavel II. poimenoval 'prerok veselja'. Živel je v 16. stoletju, ki je bilo v Cerkvi zaznamovano z veliko rano luteranske ločitve. Rodil se je v Firencah, večino svojega življenja pa je preživel v Rimu. Skupaj s svetim Petrom in Pavlom je tudi zavetnik mesta Rim.
Leta 1527 je Rim zasedla vojska Karla V., nekaj let pozneje je mesto prizadela kuga, zaradi katere je umrlo na tisoče ljudi. Koncil v Trentu, ki je se je začel leta 1545, pa je za Cerkev pomenil začetek dolgo zaželene vrntive k prenovi verskega življenja.
Vendar pa je kljub zmedi, ponižanjem in zdesetkanosti zaradi nasilja in kuge, v tem času v Rimu živelo veliko svetnikov, ki so spremljali pot Cerkve proti večjemu asketstvu, uboštvu in zglednemu moralnemu življenju. Tako so nastali redovi teatincev, barnabitov, kapucinov, jezuitov, kamilijancev in oratorijancev, katere je ustanovil prav sv. Filip Neri.
Lahko bi rekli, da je njegova svetost zelo izvirna, saj je v krščansko življenje in vzgojo mladih prinesel svežino in veselje. Najprej je nameraval vstopiti v benediktinski red, a si je premislil in se odločil za študij v Rimu. Še ne dvajsetleten je tako prišel iz Firenc v Rim, kjer je misijonaril med svojimi sovrstniki, ki jih je srečeval na ulicah. Mnogi od njih so se približali Gospodu, ko so videli Filipovo dejavno ljubezen, ki ga je vodila, da je oskrboval izčrpane romarje in stregel bolnikom v bolnišnicah.
Duhovnik je postal leta 1551 in še istega leta pričel z oratoriji, ki so bili namenjeni študiju in premišljevanju Božje besede. Iz njih je nastala skupnost duhovnikov, ki živijo skupaj, brez zaobljub. Združuje jih vez dejavne ljubezni, prostovoljno pa se odločijo, da bodo živeli v duhu uboštva in pokorščine.
Filip Neri je živel v velikem veselju. Le-to je bilo znamenje njegove globoke duhovne povezanosti z Bogom, zato je imelo svet značaj in je privlačilo mnoge mlade. Pritegnil jih je s svetostjo, s svojim očetovskim načinom sprejemanja, razumevanja in usmerjanja k dobremu. Na moder način je z njimi znal postati 'otrok med otroki.' Spodbujal jih je, naj ne pretiravajo v šalah in jim pogosto ponavljal: »Bodite mirni, bodite pridni,« zraven pa je dodal: »če le morete.« Razumel je mlade in je dobro vedel, da njihove živahnosti ni vedno lahko obvladovati. Odpiral jim je obzorja veselja, ko jim je pripovedoval o edinstveni, zelo posebni ljubezni Boga do vsakega izmed njih. Iz te gotovosti je v njih spodbujal veselo hrepenenje, da bi na Božjo ljubezen odgovorili z ljubeznijo.
Papež Frančišek je v pismu, ki ga je ob začetku jubilejnega leta pred dvema mesecema poslal oratorijancem, zapisal, da je zahvaljujoč apostolatu svetega Filipa, »zavzemanje za zveličanje duš postala prednostna dejavnost Cerkve«. Ponovno se je spoznalo, da morajo biti »pastirji z ljudmi, da bi jih vodili in podpirali v veri.« Filip je bil voditelj mnogih s tem, da je oznanjal evangelij in podeljeval zakramente. S posebno predanostjo se je posvetil spovedovanju. Neprenehno je sledil duhovno rast svojih učencev, jih spremljal v življenjskih težavah in jih odpiral za krščansko upanje. Obdarjen je bil tudi z izjemno osebnostjo, ki so jo zaznamovali »človeška toplina, veselje, blagost in milina«.
Kot je še poudaril papež Frančišek, sveti Filip Neri ostaja »svetel vzor trajnega poslanstva Cerkve v svetu«. Njegov pristop k bližnjemu je zatorej lahko verodostojen zgled za škofe, duhovnike, posvečene osebe in vernike laike. Opravljal je »apostolat osebnega odnosa in prijateljstva«, kar je bila privilegirana pot odpiranja za srečanje z Jezusom in evangelijem. Izbiral je najbolj zabavne načine za vzgajanje v krščanskih vrednotah, obenem pa je poudarjal zdravo disciplino, ki vključuje urjenje volje za sprejem Kristusa v konkretnosti lastnega življenja. Globoko je bil prepričan, da »pot svetosti temelji na milosti srečanja«, srečanja z Gospodom, kar je dostopno vsaki osebi, v vsakem stanu ali položaju.
Sveti Filip Neri goduje 26. maja, saj je umrl na ta dan leta 1595. Papež Pavel V. ga je leta 1615 razglasil za blaženega, sedem let kasneje pa ga je papež Gregor XV. kanoniziral.
Na njegov god pred petimi leti je nanj med sredino splošno avdienco spomnil tudi papež Benedikt XVI. Mlade je povabil, naj se od sv. Filipa naučijo živeti z evangeljsko preprostostjo. Zatem je bolne spodbudil, naj jim sv. Filip pomaga, da bi svoje trpljenje podarili nebeškemu Očetu, združeni s križanim Kristusom. Mladoporočencem pa je položil na srce, naj jih priprošnja sv. Filipa podpira, da jim bo Evangelij navdih za izgradnjo resnično krščanske družine.
Nekatere misli sv. Filipa Nerija
»Nevšečnosti in nezgode, ki nam jih Bog pošilja, moramo sprejeti, ne da bi veliko razmišljali; zakaj dosti je, da vemo, da je to, kar nam Bog pošilja, za nas vedno najboljše."
»Kdor meni, da je bog ve kaj dosegel, če je v pobožnosti napredoval, ne zasluži drugega kot pomilovalen smeh.«
»Veselo srce človeka krepi in nam da vztrajnost v dobrem; zato bi moral biti božji služabnik vedno vesel.«
»Vedno moramo iz vsega srca Boga prositi, da vsak dan množi v našem srcu luč in toploto svoje dobrote.«
»Kdor si želi zamaknjenj in videnj, se ne zaveda, kaj si želi …«
»Lenoba je najhujša kuga za kristjana. Vedno moramo biti s čim zaposleni.«
»Če človek zatre eno samo strast, pa naj bo še tako majhna, je storil za svoj duhovni napredek več, kakor če bi se ne vem kako hudo zatajeval, postil ali bičal.«
»Rajši vzemi vse za dobro, kakor da bi se prepiral s tistimi, ki niso tvojega mnenja. Če je le mogoče, si vse razlagaj z dobre strani.«
Vir: Radio Vatikan
