Romana Bider
Spominske trojke
V tednu pred enajstim julijem so bile tudi pri nas najbrž mnoge oči uprte v Srebrenico, na spominsko slovesnost ob dvajseti obletnici genocida nad bošnjaškim prebivalstvom. Kakšne misli se utrinjajo Slovencem ob tem? Predstavljam si, da smo v veliki večini pretreseni in zgroženi ob masakru nad nesrečnimi žrtvami in da se nam srca stiskajo ob strašnih zgodbah, ki jih pripovedujejo preživeli. Kaj doživljamo ob pogledu na tisočere nagrobnike v spominskem parku Potočari in na več kot sto zelenih krst, pripravljenih za pogreb? Morda se čudimo, kako jim je v Bosni v dvajsetih letih uspelo identificirati in pokopati skoraj osemdeset odstotkov vseh žrtev in to kljub nezaslišani razkosanosti in razmeščenosti ostankov trupel po mnogih skritih grobiščih. Gledamo žalujoče srebreniške matere, kako pogumne in dostojanstvene so v mučnem iskanju resnice o svojcih. Njihova največja želja je, da bi našle kosti svojih dragih in jih pokopale v grob.
Kako to, da se naša normalna odzivnost na nečloveška dejanja v hipu spremeni, ko pridemo do problematike povojnih hudodelstev na Slovenskem? Pa je slovenskih žrtev skoraj za dve Srebrenici. In tudi za temi žrtvami so ostale žalujoče matere, žene, sestre, otroci …, ki želijo le grob in pravičen spomin. Takoj se najde kdo, ki začne z ideološkimi bitkami ali pa zamahne z roko: »Ah, pustimo preteklost, imamo druge probleme, glejmo raje naprej …« Strašna je ta težnja po zanikanju zločinov. Kako, da nam ne pride do živega trpljenje, ko ljudje že sedemdeset let prenašajo ne le žalosti ob izgubi svojcev, ampak tudi kratenje pravice do groba in spomina in najrazličnejše sramotenje? Najlažje je še razumeti preproste prevarane partizane, ki so bili ob legitimnem osvobodilnem boju nehote vpleteni še v nelegitimno revolucijo in njene zločinske posledice. Tudi z njihovimi morda po krivici nabranimi občutki krivde se nihče ne ukvarja.
Vsem, ki mižijo pred preteklimi dejstvi ali se celo posmehujejo preštevalcem kosti, bi morda dal misliti dokumentarni film o Srebrenici z naslovom Kruta smrt, kjer smo lahko med drugim slišali prostodušno izjavo, da so bili srbski pobijalci glede na izkušnje po drugi svetovni vojni prepričani, da srebreniškega zločina naslednjih petdeset let nihče ne bo odkril! Lahko torej sklepamo za nazaj: če bi bili povojni izvensodni poboji pravno sankcionirani, bi bili etični normativi v naših glavah drugačni in morda Srebrenice in še marsičesa ne bi bilo. Lahko pa sklepamo tudi naprej: dokler se ne bomo resno posvetili žrtvam in malignosti komunizma, nam grozi nevarnost ponovitve. Če si slovenski narod hoče dobro, bi moral urgentno preprečiti brisanje spomina.
Na sobotni slovesnosti v Srebrenici je v imenu svojcev žrtev govorila Advija Ibrahimović. Enajst let je bila stara, ko je v genocidu izgubila očeta in mater. Poudarila je, da »je njihova bolečina že zdavnaj prerasla v moč, ki ne bo dovolila, da se z lažmi ubija resnica o Srebrenici. Kajti resnica je edina zaščita, da se Srebrenica nikoli, nikjer in nikomur ne ponovi«.
Da je spominjanje, zavezanost resnici in odkrita razprava v družbi bistven pogoj za normalizacijo, nam kažejo Nemci, ki so se uspeli soočiti s svojo nacistično preteklostjo. Obdobje nacizma je resda trajalo samo dvanajst let in je v primerjavi s sedemdesetimi leti komunizma kratko. Nemce so na pot globokega izpraševanja vesti in očiščujočega kesanja potisnili tako protifašistični zavezniki z nürnberškimi procesi kot Judje, ki imajo negovanja spomina za versko dolžnost. A tudi dogodek kot je bil padec nemškega kanclerja Willya Brandta na kolena pred Varšavo ni bil zgolj taktična poteza, ampak zunanji simbol iskrenega notranjega obračuna.
Pri tem se lahko spomnimo tudi na Slavka Avsenika, ki so ga v nekem intervjuju vprašali: »Menda je bila skladba Tam kjer murke cveto v Nemčiji prepovedana. Je to res?« »Ne«, je odgovoril Slavko, »ni bila prepovedana, ampak jaz je nisem hotel prevesti v nemški jezik, ker je to pesem, ki preprosto ne spada v nemščino. Tekst govori: 'Ti dolina zelena, s krvjo prepojena, oj Draga ... ' To so bili pač hudi časi.« V Dragi na Gorenjskem je pokopališče talcev. Slavko Avsenik nemških poslušalcev najbrž ni hotel spominjati na njihovo nečastno obdobje okupacije Slovenije. Plemenite ljudi zadržuje obzirnost, ne potrebujejo prepovedi.
Plemenitenju in negovanju spomina na žrtve vojne pri nas je namenjena tudi pobuda Vseposvojitev. Pri majski sveti maši v Cerkvi svete Trojice v Ljubljani je pater Miran Špelič pokazal na novost, ki jo pri spominjanju nudi krščanstvo. Krščanstvo ne skrbi samo za spomin, ampak omogoča novo razmerje. Kako? Na eni strani imamo žrtev, na drugi njenega rablja, ki je deloval morda iz zlobe, po dolžnosti, zaveden in zapeljan, prisiljen, kdo bi vedel. Vemo le, da se je med žrtvijo in rabljem spletla boleča vez. Varuh spomina je v vsem svojem uboštvu in nesposobnosti poklican delati isto kot Kristus – prekiniti krog maščevalnosti in povezovati žrtev in rablja v ljubezni. Bog, ki je Trojica, hoče naše trojice, spominske trojke. Kako? Tudi s prižgano svečko in nedeljsko mislijo ob angelovem češčenju.
