Slavi Košir
Jakob Čuk
Tanja Dominko

5. dan: Gospodov dan v Bosni in Hercegovini

28.06.2015, 19:30

Nedelja je lepa priložnost, da spoznamo versko podobo dežele, v kateri bivamo. Neum je danes predvsem katoliški. Poleg župnijske cerkve, katere zavetnica je Marija, zdravje bolnikov, je pred nekaj leti pri hotelskem naselju zrasla še ena cerkev, ki jo domačini pravijo kar Nova cerkev. Na hribu ki se dviga sredi Neuma, pa stoji visok betonski križ, ki naj bi bil sestavni del cerkvice oziroma kapele Kraljice miru. Upali so, da bo zgrajena v kratkem času, zato nanjo opozarjajo smerokazi, a se je nekje zataknilo in na vrhu vidiš lahko le nekakšne temelje in dele stopnišč. Ker je Gospodov dan, je v središču dogajanja sveta maša. To velja tudi za skupino, ki se je danes odpravila v Boko Kotorsko. Z njimi je nadškof Uran, ki bo maševal. Če vas zanima sobotno dogajanje, pa poglejte pod včerajšnjo razglednico.

Radijska razglednica za 28. junij, verska podoba Bosne in Hercegovine

Začetki krščanstva na območju današnje Bosne in Hercegovine segajo v prva stoletja po Kristusu. V naslednjih stoletjih je bilo cerkvenoupravno odvisno od Rima, v smislu politične ureditve pa od Bizanca. Konec 9. stoletja so v deželo prihajali misijonarji s severa in z vzhoda. Najprej so bili to pregnani učenci Cirila in Metoda. Tisti, ki so prišli iz Panonije in Moravske so s seboj prinesli glagolico in pozneje latinico. Misijonarji, ki so bili vzgojeni na območju Ohrida ali Bolgarije, pa so uporabljali cirilico. Po velikem razkolu se na območju Bosne in Hercegovine izmenično širijo vplivi pravoslavja in latinske Cerkve, tudi verske ločine dobijo priložnost za svoj razcvet.

S prihodom Turkov se vsaj na katoliški strani škofje s svojimi duhovniki umaknejo, ostanejo pa frančiškani, ki so bili pozneje delno pregnani, v veliko primerih pa so ostali skriti med preprostim prebivalstvom in nadaljevali s pastoralnim delom. Od tod močna vez med frančiškani in verniki, ki se je ohranila do danes. Pred izbruhom vojne pred pred dobrimi dvajsetimi leti je bilo v Bosni in Hercegovini 43 odstotkov muslimanov, 30 odstotkov Srbov, 18 odstotkov katoličanov in približno 10 odstotkov versko neopredeljenih. Skladno z versko pripadnostjo je bila dežela razdeljena po narodnosti sestavi med Bošnjake, ki so običajno muslimani, Srbe, ki so pravoslavni in katoliške Hrvate. Po vojni, ki je temeljito spremenila to sestavo, je skoraj nemogoče ugotoviti, kakšna je sedanja slika, saj je bilo precej ljudi pobitih, še več pa je pregnanih, med katerimi se mnogi niso mogli vrniti na svoje domove. Po podatkih Združenih narodov iz leta 2002 je bilo muslimanov 40 odstotkov, Srbov 31 odstotkov, katoličanov 15 odstotkov, kar je četrtina manj kot pred vojno, štiri odstotke protestantov in deset odstotkov drugih veroizpovedi, med katerimi so tudi Judje.

BiH džamija Jajce
BiH džamija Jajce © Tone Gorjup
Katoliška Cerkev v Bosni in Hercegovini ima nadškofijo s sedežem v Sarajevu in škofiji s sedežema v Banja Luki in Mostarju, ki sta ji podrejeni. Pod okrilje sarajevske nadškofije spada še vojaški vikariat. V krajevni Cerkvi so imeli pomembno vlogo tudi Slovenci. V času Avstro-Ogrske je Anton Bonaventura Jeglič petnajst let pomagal v Sarajevu nadškofu Stadlerju pri vzpostavitvi redne cerkvene uprave in bil nazadnje imenovan za sarajevskega pomožnega škofa. Ker je Ljubljana kmalu zatem ostala brez ordinarija, ga je papež poslal v Ljubljano.

Škof Anton Bonaventura Jeglič
Škof Anton Bonaventura Jeglič © Wikipedia
Jeglič je med bivanjem v Sarajevu skrbel tudi za hčere božje ljubezni, ki so na povabilo nadškofa Stadlerja iz Slovenije prihajale v Sarajevo in okoliške kraje. V tej skupnosti sta pozneje delovali tudi sestri Krizina Bojanc in Antonija Fabjan, blaženi Drinski mučenki. Tudi brat pisatelja Ivana Cankarja, Karel Cankar je bogoslovje končal v Sarajevu. Po posvečenju je ostal tam in bil katehet, škofijski tajnik, stolni kanonik ter urednik Hrvaškega dnevnika in verskega lista Nedelja. Dodajmo, da so med drugo svetovno vojno pregnani slovenski duhovniki delovali tudi v Bosni in Hercegovini; med njimi Franc Ksaver Meško.

V nedeljo zvečer se nam je zapisalo ...

Počitniška nedelja je bila za tiste, ki so ostali doma predvsem dan počitka in seveda Gospodov dan. Običajna maša v kongresni dvorani hotela, pri kateri nas je bilo dobri dve tretjini, je imela praznični značaj; tudi zato, ker je imel glavni mašnik p. Robert rojstni dan. V nagovoru po prebranih berilih in evangeliju se je navezal na ženo, ki je bila dvanajst let bolna in na dvanajstletno deklico, ki sta ob srečanju z Jezusom ozdraveli. Žena se ga je neopazno dotaknila in zaradi močne vere ozdravela. P. Robert je med drugim opozoril na pogum, ki je potreben, da se dotakneš Jezusa.

Medtem, ko so počitnikarji s tremi avtobusi že zjutraj odšli na pot proti Boki Kotorski, so počitnikarji, ki so v drugi skupini obiskali Neretvo, ostali z nami pri zajtrku in pri maši, zatem pa odšli na pot. Eni in drugi so po prihodu v hotel pripovedovali o izletu. Dolina Neretve je znana po široki delti, ki ima poleg naravnih rečnih korit izkopane kanale, po katerih se voziš kot v Benetkah. Namesto stavb so na levi in desni rodovitna polja, na katerih uspeva marsikaj, še najbolj pa so znana po mandarinah. Počitnikarje je pričakal gostitelj Jozo s svojo ekipo jih pospremil na nizke in široke rečne čolne, imenovane „trupice“, s katerimi domačini odvažajo pridelke s polj in nasadov. V novejšem času pa z njimi prevažajo turiste, ki si želijo ogledati nasade, ali pa v jesenskem in zimskem času obirajo mandarine. Jozo je radijske počitnikarje pričakal z aperitivom in suhimi smokvami. Po pustolovskem „obhodu“ polj (Zaradi slabo očiščenih kanalov, v katerih se razrašča trsje, je bila vožnja nekoliko nepredvidljiva ...) jih je čakala še neretvanska malica s hrano in pijačo, pridelano na teh poljih.

Nedeljski večer je bi namenjen plesu ob spremljavi „hišnega ansambla“. Domače viže, ki so jih iz inštrumentov izvabljali Andrej, Jan in Miha ob vokalni zasedbi Urše in Jureta, so na plesišče zvabile marsikoga. Enkrat po enajsti se je šef Franci odločil, da bi lahko končali. Še dve viži, pa Angeljček in gremo spat. Za lahko noč pa še blagoslov. Natakarji so se molče postavili v vrsto, se spoštljivo pokižali in nadaljevali z delom. Presenečenje, na katerega bi ga v domačem slovenskem okolju zaman čakal. Tako je minil še en počitniški dan.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija , Radijski utrip , Dogodki , Radijske počitnice

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Državni zbor (photo: Rok Mihevc) Državni zbor (photo: Rok Mihevc)

Čakš o »visečih« glasovih v državnem zboru

Prihodnji teden bo politično zelo pester. Poslanci bodo glasovali o razrešitvi predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča in tudi o ustavni obtožbi predsednika vlade Janeza Janše. Nas, pri katerem ...

Rajko Štefanič (photo: Milan Skledar ) Rajko Štefanič (photo: Milan Skledar )

Poslovil se je Rajko Štefanič (1947 - 2021)

V dopolnjenem 75. letu se je po hudi bolezni poslovil Rajko Štefanič, kmet in gostilničar iz Zupančičevega hrama v Dragatušu, dolgoletni predsednik Zveze lastnikov gozdov Slovenije, ki si je ...