Kaj nam sporoča kri mučencev danes?

| 17.06.2015, 14:21 Jože Bartolj

Ko se spominjamo mnogih mrtvih pobitih med in po 2. svetovni vojni, predvsem nedolžnih pobitih v medvojnih revolucionarnih akcijah in povojnih pobojih, smo kot kristjani povabljeni, da spomin na naše mrtve povežemo s smrtmi mnogih nedolžnih žrtev človeštva. Zlasti s smrtjo mnogih mučencev vse od Štefana do mučencev v zadnjem času.

Kot mnogi sem namreč prepričan, da so med našimi pobitimi mnogi umrli v pristnem mučeniškem pričevanju.

Kmalu po tem, ko so islamski fundamentalisti 15. februarja letos pobili koptske kristjane, sem prejel pričevanje o odnosu njihovih najbližjih in tudi drugih Koptov do njihove smrti. Sporočilo je presenetljivo. V novinarskem poročilu, ki vsebuje pogovore z nekaterimi najbližjimi pomorjenih, tudi z materjo, bratom, ženo, so osrednje besede »zahvala za njihovo pričevanje«. Čeprav ob smrti najprej pomislimo na žalovanje, pa je med njimi očitno zavedanje, da ni zmagala smrt ampak življenje: »Oni so svetloba krščanstva. Za njihove ubijalce pa molimo, prosimo Boga, da jim odpre oči in da jih reši!«

V tem pričevanju prepoznavam izjemno bližino sporočilu mnogih mučencev. Ko so kamenjali svetega Štefana, je prosil za svoje ubijalce. Sveta Edith Stein je v oporoki zapisala, da daruje življenje za nemški narod, za Nemčijo – domovino, ki jo je ubila. Mnogi drugi podobno – smisel mučeniškega trpljenja in smrti je možno razumeti in osmisliti le v jeziku ljubezni. Kajti kar je storjeno v ljubezni, ostane na veke. V ljubezni pa ni le moč, ki daje mučencu moč za pričevanje, pač pa tudi sila, ki po njegovi smrti spreminja svet.

Glede mučencev naše dobe se je dobro najprej spomniti na poldrug milijon armenskih kristjanov, pobitih in/ali izstradanih pred sto leti, katerih smrt je letos prepoznana kot mučeništvo. Glede pričevanja menihov trapistov iz samostana Naše Gospe iz Atlasa bi rad posebej podčrtal bistvo duhovne oporoke očeta Christiana de Chergéja: da bi moč Božjega usmiljenja segla preko vseh razdeljenosti, grešnosti, predvsem pa, da bi – če se zgodi mučeništvo – to prispevalo k bratstvu krščanstva in islama, k spravljenemu življenju v Alžiriji. (slovenski prevod smo pred leti objavili v reviji Tretji dan).

Kako bi bilo dobro, da se, ko se ozremo na naše mučence, osredotočimo predvsem na nanje in na to, kar jim je dajalo moč za pričevanje – in ne toliko na krivce. Kot mi je rekel prijatelj glede drže prvih kristjanov, ki so bili mučeni pod Neronom in drugimi: slavili so Boga in mučence, na Nerona pa niso bili prav posebej pozorni. Saj podobno govore mnogi slovenski pričevalci, s katerimi je pogovore posnel Jože Možina. Spominjajo se ne le svojih dragih, molijo tudi za spreobrnjenje, torej za odrešenje mučiteljev. Isto misel je izrazil nadškof Zore v intervjuju 3. aprila letos: »Zadnje čase molim tudi zanje. Molim za žrtve in molim za tiste, ki so morili. Sklicujem se na misel nemškega teologa Dietricha Bonhoefferja, ki je umrl v nacistični mašineriji. ‘Samo na ta način, da ljubim svoje krvnike, jim lahko vračam človečnost. Njihovo sovraštvo jih je razčlovečilo. Moja ljubezen jim človečnost vrača.’«.

Popolnoma se strinjam z besedami nadškofa, da odpuščanje ne zanika storjenih dejanj; odpuščanje ni pozaba. Taki zločini kot so bili poboji so teža, ki pritiska na nas kot narod – kot pritiska na mnoge narode, mnoge dežele, Evrope, Afrike, Azije. Ne le zaradi komunizma in nacizma, islamskega fundamentalizma in etničnih nasprotij; kot je razvidno iz primera Indonezije in nekaterih drugih vojaških režimov, ki so bili protikomunistični in imeli podporo demokratičnih držav. Množično nasilje zadnjega stoletja ima globlje korenine. Gre za vprašanja konca neke dobe, prehoda k neki drugi dobi.

Pri soočenju z medvojnimi in povojnimi krivicami, zlom in lažjo o tistih dogodkih, so pomembni mnogi vidiki demokratične oblasti, prispevki zgodovine in drugih znanosti, prispevek državnih institucij, zlasti sodstva in šolstva. Potrebno se bo tudi zediniti, da ne moremo praznovati spomin na tiste dogodke, ki nas razdvajajo zaradi polresnic in lažnih mitov. Mnogim ljudem bo treba vrniti dobro ime, kajti to, da bi bili narodni izdajalci, je preprosto laž. Laž, s katero se je legitimiralo nasilje revolucije. A ti potrebni ukrepi, za katere se je treba zavzemati kot državljani, za kristjane ne morejo biti dovolj. Potrebno je gojiti držo, ki je tipično krščanska in ni odvisna od ugodnih ali neugodnih razmer družbenih oblasti.

V omenjenem intervjuju je nadškof Zore opozoril, da zaradi odpuščanja zločin ni zbrisan in »zločinec mora še vedno opraviti s svojim dejanjem«. Poudarek je na učinku, ki ga ima odpuščanje na žrtvi: odpuščanje povzroči, da se žrtev osvobodi zločina, da delovanje zla nima več učinka. Zato se, kot je povedal nadškof, mati enega koptskih mučencev ni ustavila pri besedah »Moj sin je mučenec«, ampak je nadaljevala: »Prosim Gospoda, naj se dotakne src njegovih morilcev.«

Odpuščanje pomeni, da zaradi ljubezni – in v moči ljubezni, zajeti v ljubezen, vidimo preko zločina. Ko gledamo na naše učence, prisluhnimo njihovemu jeziku. Naj nas sedanje krivice ne motijo do te mere, da ne bi slišali njihovega sporočila. Vprašajmo se, kaj se lahko naučimo od njih, ki so dali svoje življenje kot dar. Kot je zapisal p. Marko Rupnik ob mozaiku v Kočevskem Rogu:

»Med tolikimi pobitimi na tem kraju so bili gotovo tudi izredno pošteni, globoko in pristno resnično duhovni, verni ljudje, ki so, ko so videli, kaj jim je usojeno, hoteli svoji žrtvi, smrti dati duhoven smisel. Njihova žrtev nosi Kristusov pečat in, če se je že morala zgoditi, naj bi bila razlog za dobro Slovenije, pomagala naj bi tistim, ki so najbolj potrebni odrešenja. Po podobi starokrščanskih svetnikov, začenši s svetim Štefanom, naj bi v ljubezni darovano življenje potegnilo v odrešenje tudi ubijalca. Tako je Savel, ki je bil sokriv Štefanovega umora, kasneje tudi sam postal svetnik in mučenec.«

Za nas je zelo pomembno, da zberemo pričevanja teh, ki so uspeli kljub krivicam in zlu pričevati za resnično ljubezen. Če bomo prisluhnili govorici in sporočilu teh ljudi, v katerih zlo ni uspelo zasejati seme razdora – ampak so dejansko živeli (ali žive) resnično spravljenost, pa ne iz svoje volje in moči, ampak zajeti v moč velikonočnega dogodka, lahko upamo na blagoslov naše prihodnosti. Iz vere, da je Bog gospodar zgodovine, se usmerimo k iskanju odgovora na vprašanje, kaj je Bog želel povedati s tem, ko je to dopustil. Kot se morajo s holokavstom soočiti (verni in neverni) Judje, z genocidom Armenci, Ruandci (zlasti Tutsiji) in mnogi drugi – ter njihovi krvniki. Naša naloga je dvojno težavna, ker gre za bratomorno kri in ker se je dogajala komunistična revolucija.

Tomaš Halik – evropski človek sprave 2010 in Templetonov nagrajenec 2014 – v knjigi Blizu oddaljenim. Gorečnost in potrpežljivost v srečevanju vere z nevero (Ljubljana: TEOF, 2012, 154-157) poudarja, da velike krivde preteklosti, nezaceljene rane preteklosti »ni mogoče preprosto popraviti in poravnati« ali jih pozabiti: »v določenem smislu se niti ne smejo pozabiti«. Vendar v krščanstvu obstaja nekaj, zaradi česar kristjan zmore najti odgovor tudi tedaj, ko so »v javni razpravi že izčrpani vsi človeški inštrumenti prava in družbene terapije«: to je odgovor, ki zahteva »dejanje duhovne narave: odpuščanje«. Za Halika je to gotova pot, da se znova najde resnično oseben in medoseben mir kot šalom, ki pomeni »spravo med Bogom in ljudmi, […] pa tudi globok mir v človeškem srcu – šalom je hvaležna radost, ki jo prinesejo ozdravitev, odpuščanje, rešitev« (prav tam, 143).

Halik je glede čeških razmer kritičen: »Čutim, da nam je spodletelo pri nečem, kar sodi med najpomembnejše naloge kristjanov – in kar je konec koncev tudi povezano z zgodbo o Zaheju – in sicer, da bi bili strokovnjaki na področju odpuščanja in sprave« (prav tam, 151; podčrtano v originalu).

Zastavimo si lahko vprašanje koliko je uspelo nam, koliko vsak izmed nas po tem hrepeni in skuša udejanjiti v okoljih, kjer živi ali deluje? Predvsem menim, da bi bilo zelo dobro, da se glede tega medsebojno povezujemo in podpiramo, ter tako ustvarjamo mrežo, katere moč bo tako velika, da bo prenesla nasprotovanja. Resnice ni mogoče zanikati – prej ali slej se razrije. Lahko se razrije s stoletnimi zamiki, kot so se stoletja neporavnani, predvsem pa neprečiščeni spomini (različnih etničnih skupin) izrazili v zadnji balkanski moriji.

Če si bomo prizadevali za očiščenje spomina, bo v spominu naroda vse bolj prevladovalo upanje in novo, odrešeno življenje. Ni mogoče zahtevati, da bi tako živeli zgolj iz človeških moči – ker je bolj kot ne dar Svetega Duha, lahko le prosimo za ta dar. Vendar lahko prosimo v gotovosti, da nam je ta dar v bistvu že dan, ker jih ni malo, ki so tako živeli. Med taka pričevanja spada uboj nedolžnih deklet, ki so bila ubita blizu Črnega vrha, nekaj kamnov iz njihovega groba v gozdu pa je vključenih v mozaik kapele Odrešenikove Matere v Vatikanu. Ker je njihov ožji sorodnik odpustil, svojim nikoli ni povedal, kdo je zakrivil umore – čeprav je to vedel. Ni hotel, da bi njegovi otroci rasli v obremenjenosti, sumničenju ali morda sovraštvu. S tem je izpričal, kakšno je življenje, ko zlo nima več moči in zmaga ljubezen in usmiljenje.

Pri tem pa naj nas ne zavede pogosto reducirano razumevanje ljubezni. V ljubezni in usmiljenju ne gre za neko »mehko čustvo«, držo, ki ji manjka inteligenca. Ljubezen vključuje čustvo in inteligenco; del ljubezni je svoboda, a ljubezen ima tudi njej lastno struktura. Opozoril bi na besedilo poročila sinode o družine, po katerem je bistvo usmiljenja resnico govoriti z ljubeznijo. Po moji presoji 28. točke poročila ne govori le o vprašanjih družinskega življenja ampak odgovarja na mnoga območja življenja: »V zavesti, da je največje usmiljenje v tem, da resnico povemo z ljubeznijo, nam gre več kot za sočutje. Kakor usmiljena ljubezen priteguje in združuje, tako tudi spreminja in dviguje. Usmiljena ljubezen vabi k spreobrnjenju.« (Sinodalno poročilo; str. 22).

V zaključni misli bi povabil, da se ljudje dobre volje povežemo in okrepimo. Zelo bom tudi hvaležen, če mi kdorkoli posreduje konkretne primere, ko so ljudje živeli ali še živijo spravo kljub krivicam, ki so povezane s strahotnim dogajanjem med vojno in po njej. Ta pričevanja bi rad zbral za to, da se utrdi zaupanje v moč takega ravnanja in nas to okrepi, kjer smo šibki in ko smo šibki.

Več komentarjev na Casnik.si