Slovenski gozd | (foto: Tomaž Ovsenik)
Papeževa okrožnica o varovanju stvarstva
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Papež Frančišek v okrožnici o varovanju stvarstva poziva k ekološkemu spreobrnjenju. Dokument nosi naslov Laudato si. Gre za prve besede Hvalnice stvarstva ali Sončne pesmi sv. Frančiška, ki se v slovenskem prevodu glasijo Hvaljen, moj Gospod.
Besedilo okrožnice obravnava različne tematske sklope, ki jih papež obravnava z različnih zornih kotov: povezava med revnimi in krhkostjo planeta; prepričanje, da je ves svet notranje povezan; kritika paradigme in oblike moči, ki izhajajo iz tehnologij; povabilo k iskanju drugačnih načinov razumevanja gospodarstva in napredka; neprecenljiva vrednost vsakega živega bitja; človeški smisel varovanja narave; potreba po iskrenih in poštenih razpravah; resna odgovornostjo mednarodne in lokalne politike; kultura odpadkov in oblikovanje novega življenjskega sloga.
Prvo poglavje – Tisto, kar se dogaja našemu domu
Prvo poglavje okrožnice povzema najsodobnejša znanstvena dognanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili ”kriku stvarstva”. Podnebne spremembe so globalni problem, ki prinaša tudi različne socialne, ekonomske in politične spremembe. Če je podnebje skupno dobro, od vseh, potem so posledic sprememb podnebja najbolj deležni ubogi. V sklopu etike mednarodnih odnosov okrožnica nakazuje obstoj pravega ekološkega dolga, predvsem na ravni svetovnega severa in juga.
Drugo poglavje – Evangelij stvarjenja
Papež Frančišek v luči Svetega pisma ugotavlja ”izredno odgovornost” človeka v odnosu do stvarstva. V Svetem pismu je Bog tisti, ki je ustvaril stvarstvo ter ga tudi osvobaja in odrešuje. Papež v okrožnici opozarja, da ljudje nismo lastniki stvarstva, zato je v tej luči vsako mučenje in trpinčenje kateregakoli bitja nasprotno človekovemu dostojanstvu. Kljub temu pa ne more biti pristno sočustvovanje do drugih bitij v naravi, če hkrati v srcu nimamo spoštovanja, sočutnosti in skrbi za ljudi. Jezus je v času svojega zemeljskega življenja preko konkretnega odnosa do sveta vstal od mrtvih in je prisoten v vsem stvarstvu.
Tretje poglavje – Človeška korenina ekološke krize
Tretje poglavje izpostavlja analizo sedanjega časa in zajema tako simptome, kot tudi vzroke ekološke krize. Papež izpostavlja, da gospodarstvo in trg ne moreta sama urejati in zagotavljati celostnega človeškega razvoja in socialne vključenosti. Jedro diagnostike sodobne dobe je pretirana stopnja antropocentrizma, ki prinaša mišljenje ”za enkratno uporabo”, ta pa opravičuje vsako obliko odpadkov, tako naravnih kakor človeških. ”Tako mišljenje prinaša izkoriščanje otrok, izključevanje ostarelih, suženjstvo, trgovino z ljudmi… to je logika mafije, trgovcev z orožjem ali človeškimi organi ter uboja nerojenih otrok, ki ne odgovarjajo načrtom staršev.” Okrožnica v tem poglavju obravnava dve pomembni temi: delo in meje znanstvenega napredka z jasnim poudarkom na genetsko spremenjenih organizmih.
Četrto poglavje – Celostna ekologija
Osrednja tema okrožnice je predlog za celostno ekologijo, ki je del nove paradigme pravičnosti. Narave ne moremo dojemati samo kot nekaj kar nas obkroža ali je okrog nas, ampak kot nekaj, ki je del nas. Zato je potrebno vzpostaviti ekologijo ustanov, kajti če je vse med seboj povezano, potem tudi stanje v ustanovah prinaša posledice na celotno družbo. Vsaka poškodba solidarnosti ali družbenega prijateljstva povzroča okoljsko škodo. K skrbi za najbolj revne papež Frančišek dodaja, da je potrebno poleg medgeneracijske solidarnosti razviti tudi solidarnost znotraj iste generacije in moralne prenove družbe.
Peto poglavje – Nekaj smernic za delovanje
To poglavje obravnava vprašanje, kaj lahko naredimo. Analize same po sebi niso dovolj, zato potrebujemo konkretne predloge za dejanja, ki bodo zajela vsakega od nas in mednarodno politiko. Cerkev ne more določati strokovnih ali znanstvenih vprašanj, niti ne more nadomestiti politike o okoljskih temah, vendar vabi k poštenemu in preglednemu dialogu zato, da ne bi delni interesi ali ideologije škodile skupnemu dobremu. Papež Frančišek odločno ocenjuje mednarodno dogajanje z besedami: ”svetovna srečanja o okolju v zadnjih letih zaradi pomanjkanja politične volje niso odgovorila na pričakovanja; zato niso dosegli uspešnih ali učinkovitih podnebnih dogovorov”.
Šesto poglavje – Ekološka vzgoja in duhovnost
V šestem poglavju papež Frančišek poziva k ekološkemu spreobrnjenju. Mnenja je, da se korenine kulturne krize nahajajo globoko, zato je za vsako spremembo potrebna motivacija in dolgotrajna vzgojna pot. V to je potrebno vključiti vse člane družbe: družino, šolo, sredstva družbenega obveščanja in katehezo. Treba je začeti s spremembo življenjskega sloga, ki odpira možnost, da izvajamo ”zdrav pritisk” na tiste, ki imajo moč odločanja. Celostna ekologija gre preko preprostih vsakdanjih dejanj, s katerimi pretrgamo logiko nasilja, izkoriščanja in egoizma. Veren človek sveta ne more občudovati ”od zunaj”, ampak od znotraj, tako da prizna vezi, s katerimi nas je Oče združil z vsemi bitji. Na tej poti nas spremljajo svetniki, prvi med njimi je sv. Frančišek, ki je v besedilu okrožnice večkrat omenjen. S svojim zgledom in skrbjo za najbolj ranljive, je podal primer celostne ekologije. To je vzorec, ki dokazuje, kako so skrb za naravo, pravičnost do revnih, družbena angažiranost in notranji mir neločljivi med seboj.
Vir: Katoliška Cerkev
