Bog pleše?
Nataša Ličen
Ob letnem koncertu Akademske folklorne skupine France Marolt, letos z naslovom Rast, smo v studio povabili koreografa in etnokoreologa Mirka Ramovša ter dr. Tomaža Simetingerja, umetniškega vodjo omenjene folklorne skupine. Naslov koncerta, ki je letos že sedeminšestdeseti po vrsti, kaže na nenehen razvoj folklorne skupine, ki išče nove oblike izraznosti. Letos so si zadali kar težko nalogo, na oder bodo v odrski preobleki postavili ljudske plese, ne s klasično godčevsko glasbo, ampak s Simfoničnim orkestrom. Pogum in izziv je komentiral Mirko Ramovš in dejal, da je to težka naloga tako za plesalce kot za glasbenike, pri plesalcih pride do izraza tudi njihov glasbeni posluh, saj je le poslušanje taktov tisto, ki jim sporoča, kdaj naredijo določeni plesni korak in v kakšnem vrtljaju ter tempu. Vsekakor zahteven nastop, ki ga bodo plesalci gotovo odlično izvedli, saj so za skupino dolgotrajne vaje in predvsem veliko izkušenj in znanja.
Plesalci bodo na odru Cankarjevega doma prvič plesali ob spremljavi Simfoničnega orkestra
Mirko Ramovš: »Vesel sem, da folklorna skupina raste, letošnji naslov koncerta se mi zdi pravilen. Kaže se rast od začetkov in takratnih načinov dela, do nečesa novega. Ne more biti ves čas enako. Mladi, ki prihajajo, drugače gledajo in drugače delajo. Res pa je, da si nikoli ne bi mislil, da bodo plesalci Folklorne skupine kdaj plesali na odru ob orkestru. To se je drugače že zgodilo, daleč nazaj, ko je delal zanimive priredbe Bojan Adamič, in je rezijskemu plesu takrat dodal nekaj hitrejših, sodobnejših ritmov. Izvedba se je kar izšla. Za plesalce pa je to vsekakor trd oreh.«
Tomaž Simetinger: »Na odru plesalci in glasbeniki zaživijo kot celota. Če se zelo improvizira z glasbo, je treba plesalce naučiti poslušati posamezne instrumente, da vedo, ob katerem zvoku vstopijo, se zavrtijo in podobno. Enoznačnega odgovora ni. Pomembno je, da skušamo dobiti skupen občutek, kaj sporoča glasba in kaj ples, da sta ta dva svetova sinhrona.«
Ples je v vsakem človeku
Mirko Ramovš: »Vsak človek je plesalec. Slovenski ljudski ples je žal izgubil nekaj svoje prvobitnosti, danes po skupinah gojimo plese, ki so jih naši ljudje povzeli v koncu devetnajstega stoletja. Vedno me je zanimal ples, ne toliko okoliščine, ki so ga in ga spremljajo, in so seveda pomembne, toda mene je vedno bolj zanimalo, kako se je plesalo, kakšen je plesni izraz, kako se gibljejo plesalci in podobno. Tudi v Cerkvi je bil prvotno prisoten ples. Pri prevodih Svetega Pisma vemo, da v njem piše, da Bog pleše, vriska. Toda marsikdaj je ta del izpuščen, razlagalcem se je očitno to zdelo sporno. Zakaj? Saj ples izraža veselje.«
Tomaž Simetinger: »Odgovor na vprašanje, zakaj Cerkev plesu ni bila naklonjena, gre v dve smeri. Zgodaj, že v antičnem času, se začne pojavljati odpor do plesa, kot nekaj, kar je povezano s poganstvom. Želeli so doseči moralni preporod ljudi. Ples je v preteklosti igral zelo pomembno vlogo in so želeli, da bi se mu kristjani odpovedali. To je potem določil tudi koncil v šestem stoletju. Vendar moramo vedeti, da Cerkvi, tudi znotraj svojih skupin, to ni uspelo povsem uresničiti. Veliko plesa je bilo vedno po samostanih, recimo. Imamo veliko zapisov, ki pričajo o tem. Zanimiv je zapis iz Celovca, kjer so Elizabetinke v začetku dvajsetega stoletja za pusta plesale in kako jezen je bil takrat tamkajšnji škof. Kljub temu, pa se je izoblikovalo, ravno znotraj Cerkve nekaj, kar pa je govorilo o tej lepi plati plesa, predvsem gre za ples, ki je povezan z nebesi, nebeški ples, torej z bogoslužjem. Predstavljali so si, da Marija v nebesih pleše z angeli, Marija je v sredini, ali na čelu nebeških plesalcev, okrog nje pa igrajo in plešejo, ter ploskajo z rokami angeli. Veliko je tovrstnih motivov na freskah. V srednjem veku je bil ples pogosto del bogoslužja. V znamenitem španskem samostanu Montserrat so ohranjeni kodeksi, ki predpisujejo, kateri plesi so pri bogoslužju dovoljeni in kateri ne. Ples je bil, zato ga je Cerkev tudi odrivala na stran, povezan z dotiki, s spolnostjo, po drugi strani pa je bil ples povezan tudi z onostranstvom. Tako nekako je šlo sporočilo, ne plešite tu na zemlji, da boste lahko plesali z angeli v nebesih, če pa že plešete, pa plešite v cerkvah. Stvar je bila veliko bolj zapletena, pa vendar, tako bi lahko preprosto strnili dvojni odnos Cerkve do plesa.«
Mirko Ramovš: »Po cerkvah še danes lahko prepoznamo ponekod na tleh izrisane, iz tlaka sestavljene labirinte, kačasto, polžasto pot, zavoje, po katerih so hodili verniki. Ostanki tega so romarski vrtci, ki so se pri nas, po znanih Marijinih romarskih poteh, ohranili do druge svetovne vojne. Vodil jih je romarski vojvoda, ki je imel tudi govor, vse se je odvijalo v spokorni romarski procesiji. Duhovniki se tega običajno niso udeleževali, so pa spremljali z razdalje in dogajanju niso nasprotovali. Značilno je bilo, da je pri tem vsaka romarska skupina pela svojo Marijino pesem, ki so se istočasno med seboj prepletale, ena čez drugo. To petje se imenuje vrtec. Ta način, da vsak poje svojo pesem se je ohranil na Štajerskem, recimo na »ohceti«, so rekli, pojmo vrtec, in je vsak pel svojo pesem, morda je zvenelo čudno, toda namen tega je bilo ustvariti neko ekstatično, religiozno prakso, se spraviti v drugačno stanje zavesti.«
