Novice iz Melbourna
| 29.04.2015, 12:13 Matjaž Merljak
Življenje pod južnim križem nam teče že 60 in več let in se imamo temu primerno kar lepo. Nekam težko se je bilo privaditi z letnimi časi severne poloble, sicer smo pa kar na prijetnem in naravno varnem delu tega ogromnega sveta. Kar pošteno smo se ukoreninili – Avstralija je sedaj naša domovina! Mladina je odrasla že v prave Avstralce, njihovi otroci se razvijajo v življenje, katerega so si ga sami ustvarili in tako teče že tretji in četrti rod ... Za vedno pa bodo nam ostali spomini domačega praga, slovenskega jezika, navad in prijateljev, dokler bomo živi!
Naj samo na kratko opišem življenje po slovenskih društvih, katerih je prav v Viktoriji - Melbournu z okolico kar pet in cerkveno središče. Verjetno ste že večkrat slišali, pa naj ponovim še za tiste, ki morda še niste vedeli, da se je na klubih povprečno število družin vrtelo od 100 do 160 in več, kar je bilo še pred desetimi leti lepo slišati in videti. Naenkrat so nam leta pričela kazati svoje tegobe vse do 80 in več let, potem Vam je dragi poslušalci samoumevno, zakaj število upada, novih imigrantov pa na žalost ni, ali mi ne vemo za njih. Danes so zakoni drugačni, tudi ljudje postajajo vsak dan bolj zaprti in oddaljeni drug od drugega. Nihče ne potrebuje ničesar in nikogar! Tudi vse zabave, katere smo po društvih pred leti pripravljali zvečer, se sedaj vse dogaja v popoldanskem času. Izgovori so različni, vendar zadovoljivi, kajti današnje ceste še pri belem dnevu komaj požirajo promet, da ne govorimo o lučeh in daljavah, kamorkoli se pelješ. Mesto Melbourne ni daleč od petih milijonov prebivalcev! Gradijo se stanovanja, stara obnavljajo, nova predmestja se odpirajo, hiše rastejo kot gobe, starejše se prodajajo kot tortice. Največ kupcev prihaja prav iz Kitajske. Ljudje se samo sprašujemo, kam in kako daleč nas bo vse to pripeljalo! Mogoče smo prav mi tista generacija, ki bomo to še doživeli. Upajmo!
Pater Ciril Božič nas je v zadnji oddaji lepo predstavil kot vernike slovenskega občestva, vse o naših slovenskih obredih, od cvetne nedelje do samega praznovanja velike noči! Hvaležni smo celotnemu odboru in vsem, ki pripomorejo – vsak na svoj način, da doživljamo vso domačnost v svojem jeziku in da je še toliko osebne sreče žive v naših srcih. Seveda jo želimo prenašati na naše vnuke, seme je vzklilo, zalivali ga bodo njihovi starši z našo pomočjo.
Pater Ciril Božič je postal škofov vikar. Pretekli teden je melbournski nadškof Denis J. Hart imenoval voditelja slovenskega misijona v Kew, p. Cirila Božiča, za škofovega vikarja za migrante in begunce (»Episcopal Vickar for Migrants and Refugees«).
P. Ciril že več let predstavlja kaplane narodnih skupnosti, ki delujejo v nadškofiji Melbourne, v nadškofijskem duhovniškem svetu, ki svetuje nadškofu. Za svojega namestnika pri skrbi za narodne skupnosti in za begunce ga je g. nadškof imenoval potem, ko je bil dosedanji vikar izvoljen za provinciala svoje redovne skupnosti Skalabrinijevih misijonarjev. Službo bo p. Ciril nastopil 1. maja 2015. 29. junija bo p. Ciril praznoval 35-letnico mašniškega posvečenja, pomeni «srebrno mašo + 10«- »koralni jubilej - oz. koralno mašo«. Tako bosta po vrnitvi iz Slovenije skupaj s p. Davidom praznovala 60-letnico duhovništva, biserno mašo. Vsa slovenska skupnost širom Avstralije čestita p. Cirilu Božiču, istočasno pa tudi p. Davidu za vse dosežene uspehe.
Anzac vojaki so pristali na obali v temi, ob zori so padli v sovražnikovo zasedo, v obrambne jarke na nepoznanem ozemlju in z neodpustljivimi pogoji. Zvestoba svoji domovini in angleškemu Kraljestvu je ta prva svetovna vojna zahtevala 16 miljonov žrtev in ta močna skrb (mateship) je skovala večno spoštovanje. Z leti se je spoštovanje večalo in poglabljalo. Vsako leto in še posebno zadnjih deset let se množijo komemoracije v mesu Gallipoli kot tudi drugod po svetu. Avstralci se zavedajo izgubo svojih najdražjih, v tem enkratnem spominu na najdražje jim tolaži bolečino.
Tukaj v Avstraliji imajo vsa večja mesta, tudi po oddaljenih vaseh spomenike padlim vojakom, sedaj tudi padlim žrtvam druge svetovne vojne, vojne v Vietnamu in sedanjim padlim na Bližnjem Vzhodu.
SLAVOSPEV
Ne bodo dočakali starosti, tako kot mi, ki smo ostali,
starost jih ne bo izčrpala in leta jih ne bodo obsodila,
ob sončnem zahodu in ob jutranji zarji, se jih bomo spominjali!
We will remember them!
Dišeči rožmarin in cvetovi rdečega maka, ponazarjajo kaplje prelite krvi: SPOMINJALI SE JIH BOMO!
Pred vrati je tudi mesec maj! V našem jesenskem maju ni kaj dosti pisati. Pobrali, pekli in kuhali smo kostanj, narava se počasi pripravlja na počitek. Prve snežinke so že pobelile gorske vrhove, dolge noči, si bomo morali krajšati pač s kakšnimi ogledi teatrov in podobno. V Verskem središču bodo spet “Šmarnice” vsak petek, ob sobotah in nedeljah. Prvo nedeljo 3. maja bodo izpostavili Najsvetejše, zapeli litanije Matere Božje in prejeli blagoslov. Tisto nedeljo bo praznovanje Materinskega dne, spodaj v dvorani, kjer bodo nastopali učenci Slomškove šole, zapeli in zaigrali pa ansambel ”Žagarji”. Po ostalih društvih bodo praznovali “Materinski dan” tako izmenično, da se vsi zvrstimo!
Tudi vsem Vam spoštovane mame, stare mame, babice in nonice, voščimo vesele in polno družinske sreče za Vaš praznik: naslednje besede je zapisala naša vsem poznana, sedaj že pokojna ga. Marcela Bole:
Največji zaklad je mama,
z dobrotami obdana.
Ljubezen otroku v zibelki deli,
v srcu jo nosi dokler živi!
Materino srce je studenec,
ki izlivu konca ni.
Pridi piti iz studenca,
dokler mati na svetu živi!
Vse najboljše!
Hvala za vaše poslušanje, slišimo pa se spet čez mesec dni! Za Vas poročala Meta Lenarčič, radio 3ZZZ, Mebourne.
