Ali je čast »hodi« po Ljubljani?
Slovenija
V zadnjem času mi zaradi nekaterih dogodkov vedno večkrat prihaja na misel beseda čast. Gotovo vsi poznate mnoge načine uporabe tega pojma v vsakodnevem pogovoru. Mimogrede jo izrečemo, zlasti otroci, ko nekomu nekaj obljubljajo. Človeku damo častno besedo, športnik častno zastopa svojo deželo na tekmovanju, večerja je prirejena v čast pomembne osebe in tako naprej. Vedno je čast nekaj vzvišenega, nekaj česar si želimo in močno spoštujemo.
Misel pravi, da vrli možje bolj cenijo čast brez življenja, kakor življenje brez časti, Voltaire pa, da je »čast diamant na prstu kreposti«.
In smo že pri bistvu časti. Podkrepljena je s krepostjo, kar pa ni nič drugega kot življenje po vrednotah. Pa ne takšnih, ki danes veljajo, jutri pa ne več, ker niso moderne. To kar je trenutno zelo popularno, tista in takšna miselnost, za katero se zdi, da je v mislih nas vseh, ni vedno vrednota. A kaj ko ljudje tega ne zaznajo več, ker so se navadili, da je potrebno povedati kaj je prav in kaj ne. Povedati preko medijev, ki velikokrat žal precej nečastno upravljajo z miselnostjo večine. Pa je vendar bistvo kreposti in vrednot zapisano že tisočletja, zaobjeto v desetih pravilih obnašanja do ljudi in do Boga.
Tisti o katerem bi lahko govorili, da zasluži našo čast, bi moral biti trden v svojem življenjskem prepričanju, ne služiti danes enemu gospodarju in miselnosti, jutri pa drugemu, kakor pač bolje nanese v njegovo korist. Ker človek je res najvišje ustvarjeno bitje na tem svetu, toda tako majhen v svoji življenjski moči…
V njegovem srcu bi morala biti resnica, ki ni danes takšna, jutri pa drugačna in jezik bi moral govoriti besede, ki ne žalijo ampak povezujejo, iščejo poti do ljudi in med ljudmi.
Zavedati bi se moral, da so nekatere stvari svete – življenje, umiranje, rojevanje, ljubezen… in te stvari posvečevati, jih z vsako mislijo, besedo in dejanjem narediti svete.
Tisti, ki naj bi zaslužil našo čast, naj bi o vseh ljudeh mislil dobro, jih spoštoval in ne delal razlik med njimi. Ne sovražil, ker imajo več kot on, ker znajo bolje, ker drugače razmišljajo, ker nimajo enakih vrednot kot on…
Časten človek ne išče opravičil, ko mu spodleti ampak napako prizna. Tudi če je bil morda samo delček množice, ki je delala hudo, napako prizna in se zanjo opraviči.
Časten človek ne išče krivih prič, ne gradi življenja na laži in mirno spi, ker je njegova vest čista.
Kaj je torej s častjo in Ljubljano?
Veliko mož in žena s prej opevanimi lastnostmi je že videla naša Ljubljana. Po njej so se že več kot dvesto let sprehajali meščani, z nazivom »častni«, skoraj 60 bi jih lahko našteli do danes. Ni na meni, da bi presojala njihovo upravičenost do tega naziva, vendar pa nekatera njihova dejanja vpijejo v nebo proti temu.
Če ste v prej naštetih vrlinah častnega človeka zaznali deset zapovedi, potem veste o čem govorim. Ne bom jih jaz sodila, vendar jih je zgodovina, tista, ki je vedno vedela za čast, že obsodila. Samo nečesa zgodovina ni dokončno naredila – jih dala na svoje police, najbolj oddaljene in zaprašene, da bi njihove slabe misli in huda dejanja nikoli več ne prišla med ljudi. Zato zdaj okostnjaki tistega dela preteklosti, ki je čast poteptala, še vedno ropočejo po omarah in silijo iz njih. Z žalostjo lahko gledamo, kako čast ni čaščena ampak le izrabljena, da ne ve več komu pripada in h komu lahko pristopi.
Meščani, ljudje ki še veste za čast, ne pustimo da naše lepo mesto svoje najvišje časti prav nečastno trosi in jim jemlje dobro ime.
Da bomo lahko peli skupaj s Prešernom: »Da oblast in z njo čast ko pred spet naša bosta last!«
