Poslovil se je Alberto Pucer

| 24.03.2015, 12:10

Korenine Radia Ognjišče imajo temelje na Obali. Od začetka je bila prek glasu, pesmi in melodije v govoru našega sodelavca Alberta v našem programu prisotna tudi Istra. Danes predstavlja kraj zadnjega slovesa od našega zvestega sodelavca.

Prav Istri je zgodovinar, kulturni delavec, poznavalec kulinarike, arhitekture in vsakovrstnega izročila poklonil svoje življenje, dal vse kar je znal in delal. Mnogi so opazili njegova prizadevanja, Alberto Pucer je bil deležen nagrad, različnih priznanj, njegova knjižna dela pa ponatisov, ki se jih je vedno znova razveselil. Imel je srečo: ustvarjal je stvari, ki bodo živele naprej in nas spominjale na tisto, kar mu je prinašalo veselje.

Prepričani smo, da je bila zakladnica njegovega znanja in idej še vedno zvrhano polna, vemo, da je imel tudi v zadnjem času še vedno veliko volje za radijsko delo, a bolezen je hotela drugače. Vzela je njegov glas, ustavila Karavano prijateljstva in zaprla njegovo glasbeno skrinjico, s katero je iz dneva v dan širil naša glasbena obzorja. Ko smo ga pred tedni v oddaji Naš gost vprašali kaj je tisto, k čemur se zateka v prostem času in kaj mu osebno največ pomeni, je prijateljem in Istri dodal glasbo! Danes zveni v otožnem mólu, a vendar prinaša upanje, da se še snidemo.

Vabimo vas, da v našem arhivu prisluhnete oddaji Naš gost. V njej je spregovoril o svojem otroštvu, ljubezni do Istre in glasbe, delu v arhivu, pa tudi na Radiu Ognjišče.

Otroštvo in mladost v Istri

Padna je kraj, ki je Albertu dal moč za življenje in korenine, ki jim je bil zvest od malega. „Veliko so mi dali starši in stari starši. Ljubezen, ki ti jo vcepijo ob rojstvu se stopnjuje. Spomnim se že od malega, kako sta nona in mama delali v Trstu, nono in oče pa garala na polju, da sta lahko preživela družino. Velikokrat ko je bila nona bolna, sem moral popoldan, namesto, da bi se igral tako kot večina otrok kuhati večerjo. Hvaležen, ker vidim, da je to del naše kulinarične dediščine. Med delom smo se s starši, starimi starši, pa tudi s sosedi pogovarjali o mnogih stvareh, predvsem o preteklosti. Vse to mi je dalo več kot šola ali fakulteta, kjer se učiš po vnaprej določeni smeri.“

Študent v Ljubljani

Alberto Pucer je obiskoval osnovno šolo v Svetem Petru, po končanem osmem razredu pa se je vpisal na pedagoško gimnazijo v Kopru. „To je bil čisto drugi svet. Imel sem občutek, da sošolci ne poznajo Istre in mnogi so me tudi zaradi tega zaničevali. Počutil sem se kot tujec, nato pa vendar spoznal, da sem kot drugi … „ Ampak potem pa vidiš, da si kot drugi.“ Tudi ko je odšel študirati v Ljubljano, marsikje ni bil sprejet tako, kot bi si to zaslužil. „Kot študenta zgodovine so me hoteli izpisati, ker sem nosil križ. To je bil hud udarec, saj so trdili, da leta 1973 izvajam versko propagando.“

Izpred katedra v drugačen svet – Piranski arhiv

Začetkov dela v Piranskem arhivu se je Alberto Pucer spominjal takole: „Na začetku je bilo dolgočasno delo. Zlagal in urejal sem papirje. Kmalu sem spoznal, da arhiv vsebuje tudi veliko zanimivih stvari – stare listine, inkunabole, meni ljube razglednice, plakate, skratka ogromno materiala in veliko informacij.“ V arhivu je veliko neraziskanega in tisto kar raziščemo, je prav, da obelodanimo. Alberto je spoznal, da je arhivsko gradivo mrtvo gradivo, ki pa oživi takrat, ko je dostopno širši javnosti.

Radio – velika ljubezen

Alberto Pucer, ki je bil naš dolgoletni radijski sodelavec s svojim oddajami, rubrikami in glasbo je zelo bogatil naš program. „Že na začetku sem vsak dan hodil na radio z „boršo“ plošč in zgoščenk. Tako se je to začelo. Glasba mi je veliko pomenila in z njo sem dal piko na i nekemu pogovoru z gosti. Veliko gostov sem imel, od zdravnikov, psihiatrov, do navadnih delavcev. Za vsak pogovor sem skušal izbrati primerno glasbo, s katero sem skušal podčrtati vsebino“

Prišel pa je tudi čas, ko je začel ustvarjati svoje oddaje – Iz glasbene skrinjice in Karavana prijateljstva. Alberto je bil v osemnajstih letih Karavane prijateljstva deležen mnogih lepih odzivov. „Včasih je bila to le beseda hvala, molitev, ali prijazen pozdrav. Včasih pa pridejo tudi odzivi, ki te ganejo. Letos sem dobil najlepše darilo, ko mi je pismo pisala mama hčerke, ki sem ji pred leti pomagal, ko je dala hčerko zdraviti v skupnost. Ta se je pozdravila in gospa se mi je zahvalila, da sem pripomogel k njeni ozdravitvi s tem, da sem jih spodbudil.“ V oddaji Karavana prijateljstva je ustvaril tudi rubriko „Bodimo dobri“, in brez nje si oddaje ni znal predstavljati.

O turizmu, kulinariki, nagradah

Alberto Pucer je bil avtor mnogih del o kulinariki in izročilu Istre, vsa leta je sodeloval s turističnimi delavci, snoval prireditve, razmišljal o tem, kako tradiciji dati pravo veljavo in jo vpeti v sodobni utrip današnje Istre.

Za svoje delo je dobil tudi pomembni nagradi, Zlati grb občine Piran in Kocijančičevo nagrado. Alberto je bil zaslužen tudi za to, da je občina Piran nazaj dobila stari grb, v katerem je tudi križ. „Piran je bil od nekdaj zelo zvest Bogu.“

O bolezni

Albertu je zahrbtna bolezen prekrižala načrtre. Dejal je: „Soočiti se z boleznijo je bil velik šok zame. Spoznal sem, da se je tudi v času bolezni, skozi mnoge milosti, kazala Božja ljubezen. Čutim jo in daje mi moči!“ Ob sklepu pogovora, ki je bil tudi zadnje srečanje z našim mikrofonom, je naš sodelavec dejal: „Hvala vsem na Radiu Ognjišče, ki mi stojite ob strani, tudi poslušalcem in poslušalkam. Storil bom vse, kar se bo dalo. Bodimo dobri!“ Moči ni bilo dovolj, Božji načrt je bil drugačen. Zato: Alberto, hvala za vse! Nam pa ostaja tvoje „geslo“: „Bodimo dobri!“