Duhovnost vsakdanjega krščanskega življenja

Radijski misijon | 23.03.2015, 11:21

Drugi dan radijskega misijona je naš misijonar salezijanec Ciril Slapšak. Za izhodišče svojega prvega razmišljanja je vzel božjo besedo iz Markovega evangelija (Mr 6, 1-6) in osvetlil mnoge like, ki so znali živeti krščanstvo vsakdanjega dne.

„Ko sem razmišljal, kako naj začnem, sem se spomnil na svoje otroštvo in na svojo pokojno mamo, ki me je večkrat opozorila: "Ciril, z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo! Saj to resnico tudi vi dobro poznate. Zato imam en predlog, da bi bilo naše današnje duhovno prizadevanje blagoslovljeno, ga položimo v Božje roke s pozdravom Svete Trojice: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha! Amen," je z molitvijo podkrepil svoje razmišljanje Ciril Slapšak in nas spodbudil, da si vzor vzamemo Jezusa: „Njegovo življenje je bilo prepleteno z molitvijo, oziroma pogovorom z Očetom v nebesih, z branjem in premišljevanjem Stare zaveze, posebej še v zvezi z napovedmi o bodočem Mesiju, sobotnim obiskom sinagoge, fizičnim delom in počitkom. Tako si jaz predstavljam njegov povprečen delavnik, ko je bil še doma pri starših v Nazaretu.“

Pot duhovnosti vsake mame je, da prisluhne svojim otrokom

Težava današnjega človeka, in kristjani nismo iz tega izvzeti, je neuravnoteženost. Sčasoma smo si ljudje naredili tak način življenja in sedaj smo v tem kolesju, iz katerega ne moremo. Straši so danes obremenjeni in večkrat ne vidijo možnosti, da bi v svoji hitri tempo vnesli krščansko duhovnost. A to je mogoče, k temu nas spodbuja tudi sv. Frančišek Saleški, škof in cerkveni učitelj, duhovni pisatelj, ki je glavni zavetnik salezijancev. V knjigi Filoteja pravi, da je treba živeti pobožnost na različne načine. Takole pravi: "Bog je ob stvarjenju sveta zapovedal rastlinam, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti in poklicu. Drugače mora biti pobožen izobraženec kakor delavec, drugače služabnik kakor knez, drugače vdova kakor dekle ali zakonska žena. Pa ne samo to. Pobožne vaje se morajo prilagoditi tudi močem, zaposlenosti in dolžnostim vsakega posameznika."

Salezijanec je misli sv. Frančiška Saleškega slikovito prenesel v vsak dan mnogih ljudi: „To pomeni, da nihče ni izključen iz povabila k popolnosti in svetosti. Samo poti so različne. Kaj naj naredi prej omenjena preobremenjena mama ali pa oče? Ne more se usesti in bati Sv. pismo sredi popoldneva, če jo otroci vlečejo za roko in prosijo, ker bi se radi z njo igrali ali ji pripovedovali, kaj so v šoli ali kje drugje doživeli. Ne! Njena pot duhovnosti je, da prisluhne svojim otrokom. Saj ona opravlja čudovito starševsko dolžnost. Če bi pa že rada imela kakšno spodbudno evangeljsko misel, pa naj odkrije en stavek, ki jo bo spremljal. Recimo: »Kar ste storili komu teh najmanjših bratov, (otrok) ste meni storili!« Dovolj, da bo našla spodbudo, ko se bo ukvarjala s svojimi otroki.“

Za zgled si vzemimo Jezusa, ki je živel običajno življenje

Ciril Slapšak je spregovoril tudi o Jezusovem življenju. Predpostavljamo, da je bilo njegovo življenje do tridesetega leta, ko je bil doma, čas, ko je rastel v modrosti in vednosti pri Bogu in pri ljudeh; da je spoznaval naše vsakdanje življenje. Lahko bi rekli, da je bil njegov vsakdan čas njegovega intenzivnega vsestranskega dela. Čeprav nimamo več evangeljskih poročil, razen, da je bil tesar in na osnovi poznejšega ravnanja, lahko sklepamo, kako je preživljal svoja mladostna leta. To je bil zanj bogat čas priprave na izpolnjevanje Očetove volje. V tem zadnjem stavku lahko tudi mi razvijamo misel naprej in si odgovorimo na vprašanje: Kako pa naj mi izpolnjujemo Očetovo voljo? Kaj pa je volja ne beškega Očeta?

„Če bi strnil v kratkem stavku, bi rekel: Očetova volja je naše posvečenje! Bog hoče, da bi se vsi zveličali in prišli do spoznanja resnice. Bog hoče, da postanemo sveti. Ne vem, če sem vam s tem odgovoril. Morda bo bolj razumljiv odgovor sv. Pavla v pismu Korinčanom: "Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo" (1 Kor 10,31). Poglejte, če počasi pripravljate kosilo, da bo pravočasno, recite Gospodu: Gospod, naj bo tole moje opravilo tebi v čast, vsem pa, ki bodo deležni mojega truda, v korist. To vaše delo bo v Božjo slavo.

Če slučajno s kom pijete kavico, v duhu pokličite Jezusa in ga povabite, naj se vam v duhu pridruži. Če drugega ne, bo morda prav on preusmeril vaš klepet ali pregnal slabo voljo, ker vam leži na mizi položnica. Če kdo trpi, naj pokliče Jezusa, da mu olajša bolečine. Veste, On nam je vedno pri roki, samo čaka, da ga pokličemo. S tem raste naša krščanska duhovnost,“ nas je v dopoldanskem nagovoru spodbudil Ciril Slapšak, ki mu je bila velik zgled v veri tudi njegova mama, ki je dolge ure v vročini plela na vrtu in jo je Ciril, ko je bil še otrok, večkrat vprašal, če ji ni dolgčas: „Saj nisem sama. Nas je več! Ob meni ste otroci na katere mislim. Ob meni sta Jezus in Marija, pa vaš pokojni ata in še toliki drugi! In tako se enkrat pogovarjam z Jezusom in mu vse vas priporočam, drugič se obračam na Marijo, ki tudi dobro razume naše težave in življenje.“

Sporočilo prvega pogovora je, da lahko krščansko življenje živimo sleherni trenutek tako, da Bogu posvetimo vse, kar delamo in smo.

Drugi misijonski pogovor: Kjer je tvoja dolžnost, bodi v polnosti

V drugem misijonskem pogovoru je misijonar, salezijanec Ciril Slapšak osvetlil lik sv. Janeza Boska, ki je čut za uboge, obrobne in lačne dobil že doma pri mami, ko sta skupaj obiskovala stare in bolne ljudi, ko je pri njih vsakdo dobil kos kruha in lepo besedo. Mama Marjeta je tudi take vedno opozorila, naj ne pozabijo na molitev in Boga. Janez je kot fant naprej skrbel za neke vrste duhovnost med vrstniki. Obnavljal jim je nedeljsko pridigo, skupaj so molili in tudi skupaj se igrali in on jih je znal zabavati s svojimi spretnostmi. »Veš, mami, če sem jaz med njimi, ne preklinjajo in se ne pretepajo.« Ko je postal duhovnik pa se je navdihoval ob vzornikih – svetnikih.

Tudi danes bi morali mlade vzgajati po načelih sv. Janeza Boska. Salezijanec Ciril Slapšak je dejal: „Tudi danes imamo veliko mladih ranjenih ljudi, ki se na videz smejejo, v srcu pa jočejo. Veste kaj to pomeni, če takemu mlademu človeku nekdo reče, da je kljub zavoženemu življenju, ki ga živi na dnu, » Božji ljubljenec. Gospod te ljubi v tvoji duhovni in moralni revščini. Gospod ti odpušča, on te sprejema. Tudi ti ga sprejmi!“

Sv. Janez Bosko je posnemal Jezusa. Kako je Jezus ravnal z ljudmi? »Zahej, pridi dol. Danes moram biti gost v tvoji hiši!« Jezus je izhajal iz življenja, iz situacije. Tudi sv. Janez Bosko. Začel je s preprostim pogovorom: »Imaš mamo?« »Nimam!« »Pa očeta?« »Tudi ne!« »Kje si doma?« »Tudi doma nimam«. Znaš to, znaš ono … znaš žvižgati? Od tu je izhajal; iz konkretne situacije. Verjetno bi morali pri oznanjevanju tudi mi izhajati iz konkretne situacije.

Kaj je torej delal sv. Janez Bosko? Posnemal je Jezusa. Zato je pa krepko prehiteval čas. Pomagal je Jezusu, da je lahko stopal v mladostnikovo ranjeno srce. Pokazati moramo mlademu človeku: Tudi ti si človek, vreden človeškega dostojanstva. Jezus je tudi zate dal življenje. Pridi, osvobodi se. Tu imaš mojo roko in Jezusovo odpuščajočo ljubezen.

Tretji misijonski pogovor: K maši in molitvi nikoli ne silimo, ampak vabimo

V popoldanskem pogovoru sta ste misijonarju Cirilu Slapšaku pridružila tudi zakonca Anka in Jože Trpin. Spregovorili so, kako krščansko duhovnost živijo v družini in tudi družbi.

Jože Trpin je dejal: „Spoznanje, da morem in moreva živeti tako, da je Bog med nama, ne pride samo od sebe, ampak morava nekaj storiti tudi sama. Kljuka vrat za vstop Boga v naju in med naju je na najini strani.“ Žena Anka pa je med drugim povedala, da je življenje božji dar in z njim ne moreš delati karkoli. Govorili so o pomenu molitve in konkretnih dobrih del. Tudi pri tem je temeljna družina, a kot pravijo, k molitvi in k maši se samo vabi, nikoli ne sili.

Ob koncu je salezijanec Ciril Slapšak z nami podelil spomine na svoje otroštvo in molitev v družini: „Lepe spomine imam. Ta duhovnost je bila preprosta. Takrat je bilo samoumevno, da smo vsak večer molili rožni venec, molili pred jedjo in po jedi, da sta babica in teta šli skoraj vsak dan k sv. maši. To ni bilo neko pobožnjakarstvo. Ker mojega ata ni bilo po vojni nazaj, verjetno končal v Kočevskem rogu, je bilo življenje dokaj težko. Nikoli pa se ne spomnim, da bi izginil v družini optimizem in zaupanje v Božjo. Doma sem pravzaprav začutil, kaj pomeni vera preprostim ljudem. Še sedaj, ko gledam nazaj,m se sprašujem, kako sta mogli mama in teta dati študirati brata in sestro. Pa je šlo. Za mamo lahko rečem, da je veliko premolila. Isto velja tudi za teto, ki je bila po poklicu šivilja in se je popolnoma žrtvovala za nas otroke. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo, ko je prišel kaj prosit, odšel od hiše praznih rok. Kakor, da bi Bog tisto malo, kar je bilo, množil. To je bila duhovnost preprostih kmečkih žena, ki pa je bila sposobna gore prestavljati.“