Slavi KoširSlavi Košir
Jakob ČukJakob Čuk
Rok MihevcRok Mihevc

Želim spoštovanje - do vseh

Slovenija | 25.03.2015, 16:02 Marjana Debevec

Tako, pa se oglašam tudi jaz. Dovolj imam skrivanja v množici in molčečega spremljanja, kaj se dogaja. Rada bi povedala, kar mi leži na duši. Kaj me ob noveli zakona skrbi. Rada bi bila slišana. Ampak preden me mogoče kdo označi za nestrpno, homofobično, sovražno, bi rada spregovorila prav o teh pojmih – kako jih razumem. Pravzaprev me te besede precej begajo, zadnje čase mi kar naprej prihajajo na uho. Ne samo, da mi pridejo na uho, ampak čutim, da so posredno ali neposredno namenjene tudi meni.

Strpnost oziroma nestrpnost.

Dejstvo je, da smo vsi ljudje različni. Že samo genska zasnova je unikatna – ni dveh ljudi s popolnoma enakimi geni. Torej že fizično na vsem svetu in v vsej zgodovini ni dveh enakih ljudi. Potem pa so tu še mišljenje, čustva ... Vsak človek gleda na stvari drugače, drugače razmišlja, drugače doživlja, ima drugačno mnenje. Vsak ima svojo preteklost, ki ga je izoblikovala v takšno osebnost. In ta različnost je bogastvo in to različnost je potrebno spoštovati. Torej strpnost. Strpnost je to, da zmorem iti preko svojega prepričanja in sprejemati ter spoštovati

vsakega drugega človeka – njega, kot osebo. Ampak res vsakega. Pri tem ni važno, kakšno polt ima, ni važno, če je moški ali ženska, odrasel ali otrok. Ni važno če je ateist ali veren (katerekoli vere). Bogat ali reven. Hinavec ali poštenjak. Naj bo njegova najvišja vrednota kariera, denar, družina ali vera. Ja, tako zelo zelo različni smo. Prav vsakega človeka je potrebno spoštovati. Ampak! Strpnost ne pomeni, da se moramo z vsako stvarjo, ki jo drugi dela, misli ali želi doseči, tudi strinjati. Ker ima vsak človek pravico, da si izoblikuje svoje mnenje, svoj nazor. Tako kot jaz spoštujem tebe, kljub temu da se s tabo ne strinjam v vsem, tako pričakujem, da boš ti spoštoval mene, četudi imam drugačno mnenje. In oba sva strpna. Ker se ne da reči, da je strpen tisti, ki se strinja s tabo, ostali so pa nestrpni.

Strpnost enostavno pove, da se z nečim ne strinjaš, ampak zaradi tega oseb, ki so drugačnega mnenja, ne spoštuješ nič manj, kot tistih, s katerimi se strinjaš. V družbi, kjer so ljudje, ki so si sami po sebi različni, mora biti strpnost. Ne morem pričakovati, da bodo vsi imeli o vsem enako mnenje. Vsak človek mora biti strpen do drugih in spoštovati drugačna mnenja.

Sovražni govor

Če sem razčistila to o strpnosti, potem upam, da je vsakemu jasno, da če odkrito povem svoje mnenje (pri čemer predpostavljam, da si vsak človek izoblikuje svoje mnenje na določenih argumentih, ki jih lahko vedno zagovarja – naj bo to lastna izkušnja, znanstveno ali teološko ali ne vem še kako dokazano), pa četudi je drugačno ali celo nasprotno od tvojega, še ne pomeni, da sem sovražna. Žalostno je, če me takoj vidiš kot sovražnika. Verjamem, da je težko živeti z ljudmi, ki se ne strinjajo zmeraj s tabo, če jih imaš zaradi tega za sovražn(ik)e.

Homofobija

Ne vem, zakaj je to besedo zadnje čase kar naprej slišati. Drug drugega obtožujemo, da so homofobi. Če si do nečesa kritičen, še ne pomeni, da se tega bojiš. Ni tako? Nekako ugotavljam, da se vse moje uvodno razmišljanje vrti okoli ene stvari. Spoštovanja. Če se trudimo spoštovati sebe in vse ljudi okoli nas, potem postanejo pojmi kot so strpnost, homofobija, sovraštvo ... kar nekako odveč.

Sprašujem se, zakaj se okoli novega zakona kar naprej ponavljajo te besede. Zakaj se obtožujemo z nestrpneži, homofobi? Predvsem letijo te besede na tiste, ki se z zakonom ne strinjamo, na tiste, ki si želimo več pogovorov, mnenj, debat, tehtne izmenjave argumentov. Situacijo doživljam tako, da se tisti, ki se ne strinjamo z na-hitro-vpeljanimi-novostmi, trudimo svoje mnenje podati spoštljivo in argumentirano, medtem ko nas zagovorniki zmerjajo z nestrpneži in homofobi, govori se celo o sovražnem govoru. In s temi napadalnimi besedami dajejo vse argumente v nič. Zavedam se, da so izjeme na eni in drugi strani v pozitivnem in negativnem smislu, ampak žal sem tako sliko dobila iz medijev. Vse pohvale tistim, ki so se problema lotili spoštljivo, iskreno ter brez zavajanja in svoje stališče argumentirajo na spoštljiv način. Ampak nočem govoriti o tem, kdo je in kdo ni spoštljiv, ker to zdaj ni bistveno. Spoštljivost, ki jo zahtevam od vseh ljudi do vseh ljudi, sem opisala že v uvodu.

Želim govoriti o drugem problemu in sicer o odprtosti za pogovor, za dialog. Pogrešam tako pravo, pristno debato, v kateri obe strani spoštljivo in brez obtoževanja podata svoji mnenji, spoštljivo poslušata argumente ene in druge strani, brez zavajanja, iskreno. Prepričana sem, da bi nas tak iskren dialog, kjer res poslušamo (in slišimo!) drug drugega in spoštujemo vsako mnenje (spoštovati ne pomeni strinjati se), brez predsodkov in kakršnegakoli obtoževanja, pripeljal do konstruktivne rešitve. Kot mlada mama in žena te spremembe občutim kot pritisk na to, kako naj vzgajam svoje otroke, bojim se, da novela zakona ne bo dopustila ravnanja po moji vesti: da svoje otroke učim v skladu s svojim znanjem, svojim verskim prepričanjem, predvsem pa v skladu z naravnimi zakoni. Ali nista svoboda govora in verska svoboda že mnogo dalj časa človekovi pravici? Poleg tega izgubljam zaščito države, svoje do pred kratkim ustavne pravice. Kajti kar tako – meni nič, tebi nič – so izbrisali tisti stavek, da je naloga države ščititi materinstvo in očetovstvo. Kam se ti dve vrednoti kar naenkrat

izgubita? Meni materinstvo ogromno pomeni! To je ena izmed mojih najvišjih vrednot, to je moje najvišje poslanstvo, moja srčna želja že od nekdaj. In zdaj se državi naenkrat ne zdi več pomembno. Že tako se je danes težko postaviti na svoje noge, ker mladi težko dobimo službo. Sanjam o veliki družini, ki mi bo na prvem mestu. Upam, da bo država ščitila vrednoto materinstva, da se bomo mame lahko posvetile temu poslanstvu in ga v polnosti doživele. Enako upam za očetovstvo. Želim si, da bi država več naredila v tej smeri, ne pa da iz ustave briše besedi materinstvo in očetovstvo. Na kaj se bomo lahko sklicevali, če teh pojmov ne bo več v ustavi? Je to pošteno? Je res v interesu države, da neha ščititi osnovne vrednote, ki so potrebne za naravno reprodukcijo naroda?

Moti me tudi predsodek o vmešavanju Cerkve

Naletela sem na veliko trditev v smislu – Cerkev naj se ne vmešava v državne stvari – ki se mi zdijo diskriminatorne. Strinjam se, da bi bilo narobe, da bi se Cerkvena oblast vmešavala v vodenje države. Je pa njena dolžnost, da vernike spodbudi, da razmislijo o družbenih problemih, da zavzamejo določeno stališče, prav je, da poda svoje argumente (sploh, ker je v medijih tudi veliko zavajanja, prikrivanja) ter da vernike povabi, da se aktivno udeležijo in izkoristijo svoje državljanske pravice in dolžnosti, da se zaščiti določene vrednote. Ker smo Cerkev ljudje, v večini laiki, ki smo hkrati tudi državljani, imamo vse pravice in celo dolžnost, da se vmešavamo v državne stvari. Ker se tičejo vseh državljanov. Ker tudi kristjani znamo razmišljati s svojo glavo in zagovarjamo lastno mnenje.

Pa preidimo h konkretnejšim stvarem. Veliko je govora o posvojitvah, zagovorniki novele zakona so lahko hvaležni, da je toliko govora okoli tega, ker se tako v pogovorih kar izmuzne še en bolj prikrit problem. Sama vidim največji problem pri vsem tem v teoriji spola.

Teorija spola

Kaj naj bi to pomenilo? In na čem ta teorija sloni? Prosim, naj zagovorniki odkrito in iskreno spregovorijo o tem.

Kar sem se sama informirala o tem, gre za to, da spol ni določen v naravnih, telesnih danostih, ampak si ga izberemo sami. Teorija naj bi temeljila na neresničnih in lažnih podatkih neke študije. Ta teorija zdrži samo v besedi, v praksi se je pa študija tragično končala. Ker se nimam za primerno strokovnjakinjo na tem področju, se ne bom preveč naslanjala na študije, ampak bi rada spregovorila, kaj mi govorijo zdrava pamet, ženska intuicija in materinski čut. Predvsem kot mama, ampak nenazadnje kar kot državljanka, ne morem verjeti, da bi se otroke že v otroštvu učilo, naj podvomijo v svoj spol. Ravno naloga vzgoje (predvsem doma, opora so pa potem še vrtci in šole) je to, da otroke vzgojimo v samozavestne državljane in državljanke, ki znajo sprejeti naravne danosti, kot je spol in kljub temu da je ta določen že ob rojstvu in si ga niso izbrali sami, živijo zadovoljno in izpolnjeno življenje. Prepričana sem, da otroku nič ne koristi, da postavimo pod vprašaj tako temeljne in naravne stvari, kot je spol. Sama želim otroke učiti v duhu spoštovanja narave in naravnih procesov, pri čemer je nekaj povsem samoumevnega, da se ljudje rodimo kot moški in ženske in nam telo določa to, katerega spola smo. Sinove bom vzgajala tako, da bodo vsak trenutek svojega življenja z zadovoljstvom živeli svojo moškost, hčerke pa svojo ženskost. Ker je čudovito biti to, kar si, kar ti je podarila narava. Najbrž veliko ljudi, predvsem v obdobju odraščanja, če ne kar vsi, imajo kakšno fazo, kakšen trenutek, ko se jim zdi, da bi bilo boljše biti drugega spola. Priznam, tudi sama sem kdaj pomislila, kako je fantom »fajn«, ker nimajo mesečnega perila, ni se jim treba brit ... Pač pomisleki odraščajočega dekleta. Ampak po mojem mnenju in izkušnjah, je potrebno sprejeti življenje in

naravne danosti, take kot so. Se naučiti biti zadovoljen in srečen s tem, kar imaš. To poseganje v odločitev o spolu je tako, kot da sprejmemo zakon proti naravnim katastrofam. Mislim, da ni človeka, ki bi imel kaj proti temu. Ampak nekaj je nad nami in našimi zakoni. Narava. Nenaravnih stvari se pač ne da uzakoniti. Se motim?

Kljub temu da me te nenadne spremembe zakonodaje begajo, ostajam optimistična. Kar koli že bo z novelo zakona, z referendumom, jaz verjamem v prihodnost. Verjamem v spoštovanje vseh ljudi, brez predsodkov do vernih, brez predsodkov do istospolnih parov ... Verjamem, da se še znamo pogovarjati, da je še prostor za pristno, iskreno in spoštljivo debato z utemeljenimi argumenti. Verjamem, da bodo državni voditelji res tehtno premislili, kaj je zares dobro in koristno za našo državo – tudi glede vrednot. Verjamem, da se bo šolstvo spreminjalo samo zelo premišljeno, da bodo strokovnjaki presodili kaj je otroke zares primerno učiti in kdaj, kaj jim koristi za osebnostni razvoj. Verjamem da bodo organi, ki skrbijo za posvojitve, videle na prvem mestu koristi otroka, da se bo na prvem mestu zmeraj iskalo zdravo okolje z očetom in mamo. Verjamem, da bo država uvidela, da problema zlorab otrok v tradicionalnih družinah ne rešujemo na način, da umetno ustvarimo še več potencialnih staršev z enakim predznanjem, ampak da je treba staršem nuditi ustrezna izobraževanja in po potrebi zdravljenja, da do tega ne bo prihajalo (pri meni namreč argument za istospolne poroke in posvojitve – da je za otroka bolje, da ima dve ljubeči mamici ali dva ljubeča očeta boljše, kot če ga

mati in oče pretepata – ne zdrži). Obstoječim (naravnim) staršem je potrebno nuditi ustrezno strokovno podporo in spodbudno okolje, da se ta problem reši, do enakih problemov lahko pride tudi pri istospolnih parih. Verjamem v naravno in da je za človeka dobro, da daje prednost naravnemu.

Verjamem v svobodo govora, versko svobodo in spoštovanje manjšine. Verjamem v dodeljevanje pravic, ki ne kršijo človekovih pravic večini. Verjamem v spoštovanje vseh ljudi do vseh ljudi. Hvala za te burne spremembe. Ob njih spet iščem sebe, iščem svoje vrednote, iščem svojo vero. Utrjujem svoj odnos z možem, z družino, s prijatelji. Predvsem pa hvala za priložnost, da poglobim svojo vero. Ker sama tega ne zmorem, izročam svoje skrbi in strahove k izviru ljubezni. Tako lahko v prihodnost gledam z velikim (za)upanjem.

Za konec pa še kratko povabilo k referendumu oziroma zbiranju podpisov. Naredimo, kar je v naši moči za našo družbo, za našo državo. Na referendum bom šla, ker si želim širšo debato, odprt in iskren dialog, poslušanje vseh argumentov. Predvsem pa spoštovanja. Spoštovanja vseh. Brez predsodkov. Brez obtožb.

Slovenija, Politika
Fotografija je simbolična (photo: Rok Mihevc) Fotografija je simbolična (photo: Rok Mihevc)

Premestitve duhovnikov v škofiji Novo mesto

V Škofiji Novo mesto so zaključili z imenovanji in osebnimi spremembami škofijskih duhovnikov, podatke so javno objavili na spletni strani škofije. Tudi duhovniki so že dobili dekrete, v ...

Praznovanja so se udeležili številni verniki (photo: Picasa) Praznovanja so se udeležili številni verniki (photo: Picasa)

Samo svetnik lahko tako prebudi eno mesto!

V središču jubileja, ki ga koprska škofija obhaja ob 1500 letnici prihoda Sv. Nazarija v Koper, je današnji praznik, saj 19. junija obhajamo njegov god. Nanj so se v stolni župniji, koprski ...

Monika Brilly (photo: Maja Morela) Monika Brilly (photo: Maja Morela)

Meliso v vodo za osvežitev

V tokratnih minutah za svetovanje smo se osredotočili na osvežilne pijače, ki jih lahko pripravimo doma. S tovrstnimi napitki sel lahko hladimo v prihajajočih vročih dneh. Gostja je bila Monika ...

Plinsko-parna enota (PPE-TOL) predstavlja največjo energetsko-okoljsko naložbo Energetike Ljubljana doslej. Omogočila bo 70-odstotno zmanjšanje uporabe premoga ter s tem pomemben korak v umikanju premoga iz Ljubljane in Slovenije. (photo: Energetika Ljubljana) Plinsko-parna enota (PPE-TOL) predstavlja največjo energetsko-okoljsko naložbo Energetike Ljubljana doslej. Omogočila bo 70-odstotno zmanjšanje uporabe premoga ter s tem pomemben korak v umikanju premoga iz Ljubljane in Slovenije. (photo: Energetika Ljubljana)

Slovenci odlični pri varčevanju z energijo

Agencija za energijo je objavila, da smo po začasnih podatkih v Sloveniji lani dosegli 2296 gigavatnih ur prihrankov energije pri končnih porabnikih, kar je bistveno več, kot je zahtevano. ...