Planinska paša
"Cjesta, malo traunka, Soča in pole je pa že griua..."
Kmetijstvo
"Trma, vizija, da delamo prav in želja, da pomagamo temu področju, na katerega smo vsi navezani, nas je pripeljala do tega, da danes še zmeraj tukaj živimo, še zmeraj delamo, čeprav nam je marsikdo takrat prerokoval samo eno leto," je v sobotni oddaji Naš gost v spominih o ustanavljanju Mlekarne Planika pred dvajsetimi leti, povedala Anka Lipušček Miklavič, zdaj že dolga leta direktorica te najbolj zahodne slovenske mlekarne, ki je v celoti v lasti kmetov.
Začetek brez izdelkov, brez opreme in brez trga
"Danes ni lahko," je preprosto nadaljevala, "pred dvajsetimi leti pa je bilo še težje!" Z izjemno podporo kmetov, ki so se zavedali, da je treba nekaj narediti, da mora mlekarna zaživeti, da bodo lahko še naprej oddajali mleko, ki ga namolzejo v Posočju, da je treba podpreti to energijo združevanja, jim je uspelo, pa čeprav na začetku niso imeli ne proizvodov, ne opreme in tudi ne trga. Mleko so najprej začeli siriti v najetih prostorih v Cerknem, vmes pa so začeli urejati opremo v mlekarni v Kobaridu, ki je bila prej usmerjena predvsem v izdelavo mlečnega prahu za potrebe Kraša.
"Gospa, mi ne prodajamo čevljev!"
Anka Lipušček je bila pred dvajsetimi leti v Mlekarni Planika zadolžena za komercialo. Hodila je od trgovine do trgovine in prepričevala trgovce, da bi njihovim izdelkom namenili vsaj majhen delček prostora na policah. "Ko sem šla enkrat v Koper, v eno trgovino in sem se predstavila, da prihajam iz Planike, mi je poslovodkinja rekla: Gospa, tukaj pri nas pa čevljev ne prodajamo!"
Kranjska tovarna obutve je bila takrat zelo dobro poznana med ljudmi, izdelki kobariške Mlekarne Planika pa so si šele morali pridobiti sloves. Vložiti je bilo potrebno veliko truda in naporov, je povedala naša gostja:" Dostikrat sem se vprašala, a je to vredno? A je vredno vsega tega truda? Ampak, ko danes potegneš črto in pogledaš nazaj, ja je bilo vredno! Dvajset skupnih let, ko smo orali ledino, se potrjevali v tem, da delamo pravilno, seveda naredili tudi kakšno napako, se je zadeva do danes nekako izšla."
"Tisti žmoht, ki nas dela drugačne"
Že takoj na začetku so se v Mlekarni planika odločili, da bodo originalni. "Odločili smo se, da bomo delali tisto, kar se je od nekdaj delalo v tej dolini. Da bomo upoštevali tiste stare tradicionalne recepte, da bomo mleko čim manj obdelali, zato ga tudi danes ne homogeniziramo in ga samo pasteriziramo... in potem, vse kar naredimo iz tega mleka poskušamo upoštevati tisto zanje, ki se je v naši dolini prenašalo iz roda v rod, do današnjih dni... Delamo tako, kot se je nekdaj in se še danes dela po naših planinah. In to je tisti žmoht, ki nas dela drugačne!"
"Veste, ta zemlja mi pomeni ogromno..."
Direktorica Anka Lipušček Miklavič s ponosom pove:" Rodila sem se, zrasla in še danes živim na kmetiji. Moji starši so zaslužni zato, da so me naučili spoštovat to zemljo, ki je tudi mene zredila. Moja mama in tata sta bila kmeta. Živeli smo izključno od tistega, kar nam je dala zemlja, od dela njunih pridnih rok... Tako sem lahko dokončala šolo in začela živet. Moj mož ni iz te vasi, kot sem jaz, prišel je za zeta k hiši in tudi on je prevzel ta način življenja in dela in zato peljemo to kmetijo naprej. Ni stvari, ki bi me prepričala, da bi šla kam drugam živet," je v pogovoru jasno poudarila naša gostja Anka Lipušček Miklavič.
Vabljeni, da prisluhnete posnetku zanimivega pogovora, v katerem je odstrla pogled na družino, tudi na uspešnost zadružnega lastništva mlekarne, pomena povezanosti in lojalnosti med kmeti, predelovalci in potrošniki ter siršega udejstvovanja v skupno dobro.
