Gospod, a bi se vi malo razstrupili?

Slovenija | 27.02.2015, 14:30

Nedavno me je v trgovskem centru nagovorila gospodična s širokim nasmeškom: »Gospod, a ste že kdaj razmišljali, da bi se razstrupili?« Presenečen sem obstal ob vprašanju, se nasmejal in se iz čiste prijaznosti in spontanosti pustil nagovoriti. Neverjetno, a pred mano je bila enostavna, sicer debelini moje denarnice obrano sorazmerna rešitev, za vse razvade in pregrehe povezane s sodobnim načinom življenja. Najnovejši in najboljši preparat za čiščenje telesa in obnavljanje skoraj vseh notranjih telesnih organov ... Odličen izdelek, lična škatlica, enostavna uporaba … in problemi izginejo. »V redu, samo, kako pa ti veš, da sem zastrupljen?« »Sodobni način življenja, hitra prehrana, stres, premalo gibanja«, la, la, … nadaljevanje najverjetneje poznate … Priznati pa moram, da mi njeno vprašanje oziroma ugotovitev o zastrupljenosti ni dala miru.

Ej, sem si mislil, točno to je problem sodobnega človeka – zastrupljenost. Glede na to, da smo bili tik pred postnim časom, me je to vprašanje še dodatno nagovorilo. Veliko večja kot telesna zastrupljenost je slabokrvnost našega srca. To je to! Mi smo notranje zastrupljeni, zastrupljene so naše besede, pogledi, dejanja, odnosi … Še več, zastrupljene ali pa pokvarjene, če hočete, so tudi družbene strukture, institucije. Vprašamo se, ali imamo zdravilo za te vrste zastrupitve? Ga sploh poznamo? Moramo že zdraviti ali še lahko preprečimo? Uf, to pa je izziv za postni čas.

Zdi se, kot da se od te obolelosti v Sloveniji vse podira in nažira naše osebno, družbeno in narodno telo. Simptomi so jasni in na dlani: nezaupanje v institucije, občutek nemoči, nesposobnost po izvedbi korenitih reform, kratkoročne in populistične odločitve. Poglejmo samo zadnjo razsodbo Vrhovnega sodišča Slovenije. Ali je famozno poročilo Klemenčičeve KPK v primeru Janeza Janše, ki je leta 2013 odnesla vlado in Slovenijo potisnila v vladno krizo razveljavljeno ali je zgolj zavrženo zaradi postopkovne napake? Kako naj ob tem povprečni Slovenec zaupa v institucije lastne države, ki bi morale delovati v dobrobit vseh državljanov? Skoraj prepričan sem, da se ob tej odločitvi Vrhovnega sodišča ne bo zgodilo popolnoma nič. Niti opravičilo, kaj šele odstop ministra Klemenčiča. Vse bo ponovno zapakirano v navadni medijski spin, na katerega se bodo naslanjali pravniki in politikanti, ki

bodo zadevo sicer »premislili, se pogovorili, pretehtali«, ampak ukrepali pa ne bodo. Kaj šele, da bi kdo prevzel odgovornost. Ljudstvo pa bo ponovno zamahnilo z roko in reklo: »Pa saj so vsi isti, vsi kradejo in si polnijo žepe! Spremeniti pa se tako ali tako ne da ničesar!« Ravno v tej ravnodušnosti je ost zastrupljenosti. Je kot zastrupljena limanica, na katero se Slovenci, žal prepogosto tudi kristjani, vse prevečkrat »nalimamo.« Ravnodušnost pa se najprej rodi v našem srcu, je osebna odločitev oziroma neodločitev, šele nato družbena. S tem so centri moči in odločanja, z njimi pa tudi institucije vedno bolj oddaljeni od konkretnega življenja in vsakdana svojih državljanov. Celo tako oddaljeni, da nas afere odgovornih v teh institucijah niti ne ganejo več. Ta oddaljenost pa je idealna za populistične politike »stila Robin Hood«, ki se je s somišljeniki pustolovsko uprl skorumpiranemu kralju, vzel bogatim in dobrine razdeli med reveže. No, verjetno ste ugotovili, katerega pustolovca imam v mislih v slovenskem primeru. Njegov brat ravnokar bije bitko v Grčiji …

Kondicija ali pa obolelost demokracije torej v svoji osnovi ni odvisna le od trenutne vlade, ampak smo tudi državljani pri tem procesu ključni akteriji. Demokracija ni danost, dana enkrat za zmeraj, ampak je produkt nenehnih zavzemanj in naporov. Vsaka generacija jo mora znova odkriti in se zanjo zavzemati, je cilj, ki ga nikoli ne dosežemo, ampak se nam vedno umika. Če kot državljani obstanemo in zamahnemo z roko, postane demokracija obolela in postarana.

Kaj ima torej post, čiščenje lastnega telesa in duše skupnega z družbenim življenjem? S postom čistimo odnos do samega sebe in s tem tudi do drugih. Jezusov post v puščavi in skušnjave, ki jih je tam zavrnil, so bile sicer res osebne, a njihova razsežnost je bistveno družbena. Oblast nad drugimi, bogastvo in užitek se najprej porodijo v našem »zastrupljenem« srcu, a Jezus jih je gladko zavrnil.

Prav je, da ga pri tem posnemamo, ali kot pravi avtor v slavnem, skoraj dva tisoč let starem Pismu Diogentu: »Kristjani živijo v mesu, a ne po mesu. Mudijo se na zemlji, njih domovina pa je v nebesih. Pokorni so zakonitim postavam, a s svojim življenjem prekašajo ostale. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Ne poznajo jih in jih vendar obsojajo, more jih in jih s tem oživljajo …«