Papež Frančišek na pepelnico: Gospod se ne utrudi biti usmiljen z nami
Svet
"Kot Božje ljudstvo začenjamo danes pot postnega časa, med katerim se trudimo bolj tesno povezati z Gospodom, da bi bili soudeleženi pri skrivnosti njegovega trpljenja in njegovega vstajenja." Tako je papež Frančišek začel homilijo v baziliki sv. Sabine na rimskem griču Aventinu med sveto mašo na pepelnično sredo. V to baziliko je papež Frančišek priromal v spokorni procesiji iz cerkve sv. Anzelma, kjer so celotno bogoslužje začeli s kratko molitvijo.
Besede papeža Frančiške so prevedli sodelavci Radia Vatikan: Današnje bogoslužje nam predvsem predlaga odlomek iz knjige preroka Joela, ki ga je Bog poslal klicati ljudstvo k pokori ter spreobrnitvi zaradi naravne nesreče, napada kobilic, ki je opustošila Judejo. Samo Gospod lahko reši pred tem bičem, a ga je zato potrebno prositi z molitvami ter postom ter izpovedjo lastnih grehov.
Prerok vztraja pri notranjem spreobrnjenju: »Vrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Joel 2,12). Vrniti se h Gospodu »z vsem svojim srcem« pomeni, začeti pot spreobrnjenja, ki pa ni površno in začasno, temveč je duhovna pot, ki se dotika najglobljega bistva naše osebnosti. Srce je namreč središče našega čutenja, središče v katerem zorijo naše odločitve, naše drže.
Vendar pa ta »vrnitev z vsem srcem« ni samo za posameznike, temveč se razteza na vso skupnost, saj je shod namenjen vsem: Zberite ljudstvo! Posvetite shod, pridružite starčke, zberite otročiče in dojenčke na prsih, naj pride ženin iz svoje sobe in nevesta iz svoje spalnice« (v. 16).
Prerok se še posebej ustavi ob molitvi duhovnikov, saj pripomni, naj jo spremljajo solze. Dobro nam bo delo, vsem, še posebej pa nam duhovnikom, če bomo na začetku tega postnega časa prosili za dar solz, da bo naša molitev ter naša pot spreobrnjenja bolj pristna in brez hinavščine. Dobro si bo postaviti vprašanje: Jaz, jokam? Papež, joče? Kardinali, jokajo? Škofje, jokajo? Posvečene osebe, jokajo? Duhovniki, jokajo? Je med našimi molitvami jok?"
To pa je ravno sporočilo današnjega evangelija. V odlomku iz Matejevega evangelija Jezus ponovi tri dela usmiljenja, predvidena v Mojzesovi postavi: miloščina, molitev ter post. Tekom časa je te predpise najedla rja zunanjega formalizma, oziroma so bile celo spremenjene v znamenje večje veljave v družbi. Jezus pokaže na skušnjavo, ki je skupna vsem tem trem delom in ki jo lahko opišemo z hinavščino, trikrat jo omeni: »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas občudovali… Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci… Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje… da se pokažejo ljudem. Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci« (Mt 6,1.2.5.16). Veste bratje, da hinavci ne znajo jokati, pozabili so jokati, ne prosijo za dar solz.
Ko naredimo kaj dobrega, se v nas skoraj spontano porodil želja, da bi nas cenili in občudovali zaradi tega dobrega dela, da bi tako imeli neko zadoščenje. Jezus nas vabi, da delamo ta dela, ne da bi se kazali ter zaupamo samo v Očetovo povračilo »ki vidi na skrivnem« (Mt 6,4.6.18).
Dragi bratje in sestre, Gospod se ne utrudi biti usmiljen z nami in zato nam ponovno ponuja svoje odpuščanje, vsi ga potrebujemo, z vabilom po vrnitvi k Njemu z novim srcem, očiščenim zla, s solzami, da bomo deležni njegovega veselja. Kako naj sprejmemo to vabilo? O tem nam predlaga sv. Pavel: V imenu Jezusa Kristusa vas prosimo, pustite se spraviti z Bogom (2Kor 5,20). Ta napor spreobrnjenja ni samo človeško delo. Pustiti se spraviti. Sprava med nami in Bogom je možna zaradi Očetovega usmiljenja. Iz njegove ljubezni do nas se ni obotavljal darovati svojega edinorojenega Sina. Kristusa, ki je bil pravičen in brez greha, je zaradi nas napravil za greh (prim. v. 21), ko je na križ nesel naše grehe, ter nas je tako odkupil in opravičil pred Bogom. V njem lahko postanemo pravični, v Njem se lahko spremenimo, če le sprejmemo Božjo milost ter ne dopustimo, da gre mimo 'ugoden trenutek« (prim. Mt 6,2). Prosim vas, ustavimo se. Ustavimo se in pustimo se spraviti z Bogom.
S to zavestjo z zaupanjem ter veseli začenjamo pot postnega časa. Naj Brezmadežna Marija, ki je brez greha, podpira naš duhovni boj proti grehu, naj nas spremlja v tem ugodnem trenutku, da bomo prispeli do skupnega zmagoslavnega petja vstajenja velike noči.
Kot znamenje, da se hočemo spraviti z Bogom, razen solz, ki bodo na skrivnem, bo javno dejanje posipanja pepela na glavo. Mašnik bo izgovoril besede: »Pomni da si prah in da se v prah povrneš« (prim. 1Mz 3,19), ali pa bo ponovil Jezusovo spodbudo: »Spreobrni se in veruj evangeliju« (prim. Mr 1,15). Oba obrazca nas spomnita na resnico človeškega bivanja: smo omejena bitja, grešniki vedno potrebni pokore in spreobrnjenja. Kako pomembno je v današnjem času prisluhniti temu pozivu ter ga sprejeti! Povabilo k spreobrnjenju je torej spodbuda k vrnitvi, kakor je to storil sin v priliki, v naročje Boga, nežnega in usmiljenega Očeta, jokati v tem naročju, Mu zaupati in se Mu zaupati.
