Mladi, bodimo most

| 22.01.2015, 09:31 Matjaž Merljak

Samostojna in suverena Slovenija je mlada. Pri osamosvojitvi so mnogi zanjo veliko žrtvovali. Včasih se človeku zdi, da tega ne znamo ovrednotiti in se tega sploh ne zavedamo. Kako na to gleda mladi Simon Peter Leban? Kaj mu pomeni državotvornost? In kaj skupni slovenski prostor?

Ime mi je Simon Peter Leban, prihajam iz Gorice in študiram fiziko na tržaški univerzi.

V slovenski narodni skupnosti v Italiji delujem predvsem na vzgojnem področju kot član mladinskega doma, član škofijske mladinske pastorale in skavtski voditelj slovenske zamejske skavtske organizacije. Pred letom dni sem bil imenovan za predstavnika mladinske sekcije stranke slovenske skupnosti v deželno mladinsko konzulto Furlanije Julijske krajine, ki pa žal še ni začela z rednim delovanjem. Danes bom spregovoril v imenu sveta slovenskih organizacij, ene izmed krovnih organizacij v Italiji. Svoj poseg sem naslovil Mladi bodimo most.

Na vprašanje ali smo mladi ustvarjalci slovenskega skupnega prostora, bi lahko dal banalen odgovor. Da, seveda smo lahko, drugače bi bilo nesmiselno, da sem prišel sem, ne da bi bil v to trdno prepričan. A mislim, da takšen odgovor ne bo zadovoljil nikogar. Najprej bi se rad zaustavil pri pojmu skupen slovenski prostor. Kaj označujejo te besede? V Slovarju slovenskega knjižnega jezika beremo pod besedo skupen sledečo definicijo: »pri katerem je udeleženih več ljudi, ki pripada več ljudem, ki je skupnosti lasten«.

Nam, ki smo tukaj zbrani sta skupna narodna zavest in jezik. Čutimo se namreč Slovence in to bolj ali manj ponosno izkazujemo ter vsi govorimo slovenščino. Morda se čuti kakšna razlika pri moji primorski izgovorjavi, ki je na primer različna od koroškega, štajerskega ali porabskega naglasa. A prepričan sem, da se kljub temu med seboj razumemo. Torej skupen slovenski prostor naj bi označeval prostor, kjer živimo in delujemo Slovenci, to je prostor, ki je širši od matične domovine, Republike Slovenije in ga ustvarjamo vsi Slovenci od najmlajšega do najstarejšega, preprosto zaradi uporabe istega jezika in pripadnosti istemu narodu.

Morda je torej skupen slovenski prostor pomensko nekoliko šibak pojem, zato bi rad nekoliko spremenil prej postavljeno vprašanje. Želimo biti mladi ustvarjalci enotnega slovenskega prostora? Verjetno se bo komu zamenjava besede »skupen« z besedo »enoten« zdelo le poigravanje s pomenkoma a to ne drži. Beseda enoten je pomensko mnogo globlja. V slovarju lahko beremo sledečo definicijo: »ki je enakih, istovrstnih sestavin in katerega sestavni deli se med seboj dopolnjujejo, podrejajo celoti«. Torej, enotnost slovenskega prostora ne predpostavlja uniformiranosti mišljenja, niti uničenja pluralnosti vrednot v slovenski družbi ali izničenja kulturnih in političnih razlik, kar je v preteklosti poskusil vzpostaviti socialistični režim. Enotnost lahko razumemo v tem, da smo pri pomembnih vprašanjih pripravljeni stopiti skupaj in delovati složno. A tega večkrat Slovenci nismo zmožni, morda izstopa kot svetla izjema le osamosvojitev.

Že dejstvo, da nismo dosegli nacionalne sprave in da še vedno nosimo v sebi rane iz 2. svetovne vojne in po njej je zelo zgovorno. Če se omejim samo na Primorsko oziroma na tako imenovan zamejstvo, kjer se je velika večina naših ljudi, ne glede na politično ali versko prepričanje, skupaj borila proti okupatorju, lahko opazimo kako globoke so ideološke delitve. Skoraj vsaka proslava ni le trenutek, ko se vsi poklonimo žrtvam in obujamo nanje spomin, temveč povod za nove spore in polemike. V Republiki Sloveniji ni nič kaj boljše, če že ne slabše. Kot zunanjemu opazovalcu se mi zdi, da slovenski politiki in drugi predstavniki civilne družbe, namesto da bi določene stvari priznali in svoje energije nato usmerili v konstruktivne kritike, raje izrabljajo razne priložnosti za ideološke spore in tako postane vsaka malenkost kamen spotike.

Dovolite mi nekoliko cinično kritiko. Včasih, ko opazujem takšne dinamike znotraj slovenske družbe, se sprašujem, če smo Slovenci res vredni imeti suvereno in samostojno državo. Ne vem, če si jo vedno zaslužimo, ker se mi zdi, da se večkrat sploh ne zavedamo njenega pomena. Ne znamo vrednotiti vsega, kar so osamosvojitelji žrtvovali zanjo in ne delujemo državotvorno. Morda je to sad nizke politične kulture in demografičnega standarda slovenske družbe. Predsednik republike Borut Pahor nas je v svojemu govoru na dan državnosti pozval k pozitivnemu družbenemu vzdušju: »Za katerega je značilno spoštovanje različnosti, sožitja in prizadevna krepitev tistega, kar je med nami skupno«.

Zelo so me razveselile njegove besede, ko se je osebno obvezal za nadaljnje spodbujanje spravnega dialoga glede polpretekle zgodovine, saj je iskren medsebojni dialog edino sredstvo, preko katerega lahko Slovenci dosežemo spravo. Če se ne bomo poenotili in ne bomo pripravljeni premostiti zgodovinskih in ideoloških delitev, nam je usojeno, da bomo ostali majhen in nepomemben narod na obrobju evropske zgodovine. V nasprotnem primeru pa lahko postanemo akterji prihodnosti in pri tem igramo mladi pomembno vlogo. Bodimo torej most med preteklostjo in prihodnostjo.

Predstavljajmo si nek most. Ker sem Goričan imam jasno pred seboj solkanskega, ki je največji enoločni kamniti most na svetu. No, če vzamem le-tega kot primer lahko opazim, da ima po en glavni steber na vsakem bregu Soče in oba podpirata veliki kamniti lok. Čemu gradimo mostove? Da lahko nekdo varno pride iz enega brega na drugega in tako se ovira premosti. Naj bo torej most naš simbol, reka pa naj predstavlja tok prepirljivosti, ideoloških sporov, sovraštva in enotnosti. En breg reke je postavljen v preteklost, drugi pa v bodočnost. Mi želimo iz preteklosti priti v prihodnost tako, da enotno premostimo ovire in težave. Zgraditi moramo torej most, prvi steber, ki je postavljen v preteklost, je simbol naše zgodovine, kulture in identitete, drugi postavljen v prihodnost pa našega družbenega in kulturnega napredka, socialne pravičnosti, materialne in duhovne rasti. Mi pa smo ta most. Da pa ta most stoji, je vsak posamezni kamen potreben, ne le sklepik, nek simbol enotnosti. Potreben je omet, torej dialog, medsebojno spoštovanje in sprejemanje različnosti.

Če mladi to želimo, smo lahko takšen most, most, ki pelje v prihodnost, most, ki premošča zgodovinske in ideološke delitve, most, ki lahko postavi slovenski narod v osrčje evropskega dogajanja. Le tako bomo iz preteklosti skozi sedanjost šli enotni v svetlo bodočnost. Želja po enotnosti je vseskozi prisotna v slovenski zgodovini, hrepenenje po lastni, samostojni in enotni državi, ki bi povezovala vse Slovence, najdemo tudi v naši književnosti. Na to nas spominjajo besede četrte kitice Prešernove Zdravljice, ki se glasijo: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo, otrok, kar ima Slava, vsi naj roke sežejo. De oblast in z njo čast, ko pred spet naša boste last.« Enotnost je torej predpogoj za zdravo rast naroda, za svobodno demokratično družbo, za srečno in uspešno bodočnost sploh. Trdo verjamem, da smo lahko mladi ustvarjalci in graditelji enotnega slovenskega prostora, že danes. Zato naj zaključim še enkrat s svojim pozivom, mladi bodimo most.

Prispevek s 14. Vseslovenskega srečanja Mladi kot ustvarjalci skupnega slovenskega prostora?, ki je potekalo v državnem zboru v Ljubljani 4. julija 2014. Besedilo je iz magnetograma državnega zbora.