Romarje v Lujan je spremljala dobra volja
Mladi drugič peš poromali v Lujan
Matjaž Merljak
Dolga desetletja se v Argentini že ponavlja običaj, da na prvo soboto v oktobru mladina peš roma iz Buenos Airesa v 60 kilometrov oddaljeni Lujan. Romanje je z leti dobilo izreden obseg, tako da računajo, da se ga udeleži okoli milijon vernikov. Lani so slovenske mladinske organizacije sklenile, da se tudi kot skupnost udeležijo tega romanja. Letos so to ponovile.
Tako se je v soboto, 4. oktobra, slovenska mladina zopet odpravila peš v Luján. Luci Ayerbe Rant poroča o dogodku.
Zbrali smo se v Slomškovem domu, da bi okrog 9. ure začeli hoditi k Mariji. Vzeli smo malico in dežni plašč. Priporočili smo se nebeški Materi in se odpravili. Letos je Marija hodila z nami že od začetka, saj smo imeli podobo Marije Pomagaj, ki so jo fantje s ponosom nosili vso pot.
Prvič smo se ustavili v Merlu, kjer se nam je pridružilo še več romarjev. Po nekaj minutah počitka smo znova začeli hoditi. Takrat smo spet molili in tudi nekaj zapeli. Po tistem smo bili nekateri že malo utrujeni, ampak smo v tišini nadaljevali pot. Takrat se je nekaj deklet zavedlo, da bi bilo treba nekaj ukreniti, da premagamo težke trenutke na poti. Tako je že po nekaj minutah nastala radijska oddaja »Radio El peregrino« (Radio Romar). Zdelo se nam je bolje, da »oddaja« poteka v španščini, da se bodo z nami lahko veselili vsi. In res je bilo tako. Igrali smo igre o različnih verskih vprašanjih, peli cerkvene pesmi in povabili vse tiste, ki so hodili z nami, da so odgovorili na nekaj vprašanj. Vprašali smo jih, zakaj romajo k Mariji in kolikokrat so se že udeležili romanja. Presenečeni smo bili, ko smo spoznali nekatere, ki hodijo v Luján že več kot 20 let. Lepo je bilo tudi slišati, da se hodijo nebeški Materi zahvalit. Ker smo si takole popestrili pot, smo kmalu prišli do kraja Gral. Rodríguez, kjer smo se zadnjič ustavili.
Po nekaj minutah počitka in s kakšnim priboljškom v želodcu smo korajžno začeli premagovati zadnje kilometre. Res smo bili pogumni, saj smo dobro videli, da se bliža nevihta in da bo vsak čas začelo deževati. Kmalu se je ulilo. Oblekli smo dežne plašče in pokrili nahrbtnike, a ni bilo dovolj. Zelo težko je bilo nadaljevati. A zdaj vidim, kako je bilo lepo. Čeprav smo bili vsi mokri, premraženi in utrujeni, smo v zaupanju in veselju romali dalje in pomagali tistim, ki so težko hodili.
Tako smo okrog 21. ure prišli v Luján, kjer nas je Marija veselo čakala. Zaradi dežja je bila sveta maša v cerkvi in ne zunaj na trgu, kot je ponavadi. Cerkev je bila polna in povsod je bilo veselje. Po sveti maši smo se vrnili domov.
Hvala oporni skupini, ki je poskrbela za vse, kar smo potrebovali, in pazila na nas. Vse je bilo zelo skrbno organizirano. Hvala tudi tistim, ki so romali k Mariji v Luján. Lepo je videti, kako slovenska mladina še naprej dela tako, da vsi rastemo v veri in kulturi. Še posebej pa bi se rada zahvalila Mariji, da smo srečno prispeli do Lujana, se tam srečali z njo in se varno vrnili.
