Spominska slovesnost v Midlandu

| 15.09.2014, 08:58 Matjaž Merljak

V kraju kanadskih mučencev, v Midlandu, je bila v soboto, 6. septembra 2014, tradicionalna spominska slovesnost za vse žrtve revolucije. Spominski slovesnosti je sledila sveta maša. Tudi letos je govor pripravil dr. Peter Urbanc. V njem osvetljuje ozadje dogodkov med in po drugi svetovni vojni.

Po poročanju Vestnika slovenske župnije v Hamiltonu je bila ob znamenju križa polurna komemoracija. Pred križem so na začetku položili venec, nato so se zvrstile recitacije. Sledil je križev pot, ki ga je ob postajah v parku vodil Ciril Pleško, ob dvanajstih pa je bila sveta maša v cerkvi, ki jo je daroval Stanko Gerjolj ob somaševanju duhovnikov iz Toronta: Valentina Batiča, Tonja Burje in Ivana Plazarja ter župnika Draga Gačnika iz Hamiltona. Ob koncu maše so še zapeli litanije Matere božje, potem pa se okrepčali z malico in se vrnili na svoje domove. Prišlo naj bi med 500 in 600 ljudi.

Govor dr. Petra Urbanca

Dragi rojaki, veseli me, da se še vedno srečamo enkrat na leto ob tej priliki romanja v romarski kraj Midland, mesto sedmih kanadskih mučencev, umorjenih v tej okolici. Če kje, je tukaj kraj, kjer se z veliko hvaležnostjo in spoštovanjem spominjamo naših junakov in mučencev. Hvala naši župniji in župniku g. Batiču za njihovo prisotnost in molitve na tem kraju.

Gre predvsem za 10.000 domobrancev, pa tudi Vaških stražarjev, četnikov in tudi pobitih 4000 rojakov civilistov, nasprotnikov grozeče revolucije in diktature. Angleži, krivi največjega zločina prisilnega, prevarantskega vračanja naših tisoč domobrancev in nekaj 100 civilistov v komunistično Jugoslavijo, so se opravičili, da so napravili z vračanjem napako. Nasilna smrt 7.200 vrnjenih domobrancev (vseh je bilo vrnjenih 8.230) predstavlja precej več kot napako. Avstrijski novinar Pust v njegovi knjigi o tem zločinu to "napako" pravilneje imenuje kot zločin stoletja.

Naši komunisti prof. Kardelj, šef Udbe Maček, poučeni v raznih tečajih v Moskvi, v miru in redu niso imeli nobene realne možnosti uspeti z revolucijo. Kot naročena jim je prav prišla vojna, nered, tuji okupator naše Slovenije, da so mogli, začeti državljansko vojno, v kateri so zmagali. Zveni neverjetno, toda je resnično, da so mogli zmagati samo z odločilno politično pomočjo zaveznikov, predvsem Severne Amerike, Washingtona. Ti so upali, da jim bodo slovenski in jugoslovanski komunisti s partizani odločilno pomagali premagati sile osi, predvsem Nemčije.

Že jeseni 1943 so napravili kardinalno napako, namesto, da bi sodelovali in pomagali generalu Mihajloviču, so vso politično pomoč, 6000 ton orožja, prenesli na Tita. Ta je zločinsko izzival Nemce, ki so reagirali s krvavimi represalijami proti slovenskemu narodu in to je Američanom odgovarjalo. Da je to bilo zgrešeno, Američani priznavajo. Vsa čast jim. Dejansko so Američani s to napačno povezavo dali tako podporo Titu, da so s tem več kot pripomogli k uvedbi komunizma v Sloveniji in Jugoslaviji. Američani so Tita vseskozi podprli, še posebej po sporu Stalina in Tita. Hoteč ali nehoteč so s to podporo Titu, odločilno doprinesli k zmagi komunizma v Sloveniji in Jugoslaviji.

Ta nenačelna, nepoštena podpora Titu je trajala še skozi desetletja. Ta račun so plačali in ga še danes plačujejo v naši domovini vsi narodi Jugoslavije še posebej in predvsem Slovenski narod. Med zadnjo vojno smo imeli v Sloveniji državljansko vojno, polno krutosti, nepotrebnega mučenja in silnega ponižanja nekomunistov. Višek tega je nedvomno taborišče Teharje. Smrt zapornikov. Do 70 % teh zapornikov je bilo pred smrtjo strahotno mučenih in ponižanih. Dolžili so jih nedovoljene kolaboracije.

Niso navedli enega samega primera take kolaboracije, ker tega enostavno ni bilo. Ostali so pri nesmislu obtožbe vsake kolaboracije, tudi one rutinske, dovoljene po mednarodnem pravu celo predvidene in zaukazane. Za Sovjete vemo, da so z Nemci prijateljevali, kolaborirali, skupno zasedli Poljsko vse do 22. junija 1941, ko so Nemci napadli Sovjete. Takrat je po Sovjetih vsaka kolaboracija postala smrtni greh ... Velik nesmisel, po letu 1870, po Haški konvenciji leta 1907 je bila prakticirana, dovoljena in zaukazana rutinska kolaboracija v evropski zgodovini. Sovjeti po 21. juniju 1941 v veliki nevarnosti, da jih Nemci premagajo, so si hoteli pomagati tudi z prepovedjo vsake kolaboracija. To pa bi pomenilo represalijo okupatorja s fizično eliminacijo ali globalno selitev prizadetih narodov.

Poučen je moment leta 1941, ko je bila Jugoslavija zasedena. Hitler je v je v slučaju nesodelovanja načrtoval globalno selitev. Hujši je bil takratni glavni tajnik italijanske fašistične stranke, ki je premišljeval o globalni fizični eliminaciji naroda, ki bi odklonil rutinsko sodelovanje. Šlo je za zasedeno Slovenijo!!! Poleg grozote Teharje, ki po odstotku fizično eliminranih, po mučenju, ponižanju nedolžnih zapornikov poseka nacistični Auschwitz, so odkrili nov višek krutosti naše revolucije.

Blizu Laškega so odkrili t.i. Hudo jamo. Jama ima 12 pregrad, s tem so upali za vedno zakriti to največjo slovensko sramoto. Pobiti so še v jami!!?? Število umorjenih, tudi žena in deklet, približno 2000, pobijali so deloma s koli, noži, z mnogimi pokopanimi še živimi žrtvami. Delo so opravili dobro. To naj bi bila NOB, ona epohalna!? Pa naj še kdo upa hvaliti partizane! Dali so nam najbolj kruto morišče druge svetovne! Od tisoč njih sta samo dva advokat Klep in Zdenko Zavadlav deloma priznala in obžalovala partizanske zločine. Noben drug partizan do sedaj ni priznal ene same podrobnosti njihovih zločinov, to velja tudi za vse one "poštene" partizane.

Odpustiti kot kristjani smo več kot pripravljeni. Manjka priznanje in obžalovanje vseh zločinov. Ali bomo to doživeli? Zaključujem, s tem štetjem kosti, tako neprijetnim za tovariše. Moja zadnja misel je pri žrtvah Hude Jame, naj bi to odkrito morišče bilo zadnje.