Minister Mramor, kam pa kam?
Politika Tanja Dominko
Vlada Mira Cerarja ima pred seboj najbolj zahtevno nalogo, kako urediti javnofinančno sliko države. Zahteve Bruslja so jasne, naše zaveze tudi, a kako jih uresničiti, je že drugo vprašanje. Ob nastopu bodočega finančnega ministra Dušana Mramorja pred odborom za finance je postalo jasno, da minister novemu zadolževanju ni naklonjen, prav tako ne novim davkom. Poudaril je, da druge možnosti, kot je rez javne porabe, ni. Odzivi ekonomistov so pozitivni, mnogi pa ostajajo previdni, saj je minister vendarle le majhen del vlade.
Naloga, ki jo ima bodoči minister, je zahtevna, zaveda se, da bo verjetno v prihodnjih dveh mesecih spal bolj malo, a država pač ni v lahki situaciji.
„Ključna stvar za to, da bi lahko ekonomija rasla in da ima visoko zaposlenost, so makroekonomska ravnovesja na vseh segmentih. Dodaten problem, ki nas teži, je izjemno neugodna demografija, zaradi katere imamo takoimenovani implicitini javni dolg v višini 98 odstotkov BDP. To pomeni, če na področju pokojnin in zdravstvenega varstva ne naredimo ničesar, bomo imeli tak akumuliran dolg, da pokrijemo pokojnine in zdravstvo, do leta 2050.“
Minister Mramor namerava najprej znižati primanjkljaj, nato pa tudi znižati javni dolg na 60 odstotkov BDP. Ob tem še vedno upa, da se bo gospodarska rast popravila, saj bo to pozitivno vplivalo na proračunske prihodke in morda v tem primeru ne bo treba zarezati v javno porabo. Ta korak bi namreč prinesel negativne učinke na gospodarstvo. A če drugače ne bo šlo, pač ne bo šlo.
Zvišanje davkov ne pride v poštev tudi zaradi vlagateljev, ki kupujejo obveznice in lastniški kapital, saj se moramo držati evropskih priporočil. Zanimivo je, da je v nekem delu ministrovo izhodišče sila podobno programu Nove Slovenije. Tudi on namreč pravi, da v državi dobrih kadrov ne plačamo primerno, zato se zavzema za socialno kapico in razbremenitev bolje plačanih. In navede iste argumente, kot smo jih poslušali od poslanca NSI Mateja Tonina. Da namreč največji delež od dohodnine priteče v državno blagajno s strani tistih, ki so v zgornjem srednjem razredu. Takole pravi: „Od milijona ljudi, kolikor jih prijavi dohodnino, jih zgornjih 300 tisoč plača 53 odstotkov prispevkov in kar 72,5 odstotka dohodnine.“ Ministru je ob tem žal, da najbolj obdavčimo ravno tiste, ki se najbolj trudijo. To je eno njegovo zanimivo izhodišče. Drugo, ki smo ga slišali na odboru, pa je, da je treba nadaljevati s privatizacijo, saj se zahvaljujoč obljubam, da to bomo storili, Slovenija zadolžuje ceneje. Sam pravi, da je glede privatizacije liberalen. A povsem lahko se zgodi, da bo na sejah vlade trčil ob nasprotni blok, ki misli drugače.
O Mramorjevih načrtih sta v pogovoru za TV Slovenija spregovorila tudi dva ekonomista. Dr. Bogomir Kovač meni, da je bodoči minister dobro zajel probleme. „Hkrati se zaveda omejitev, ki jih bo imel, moram pa reči, da je bolj ali manj ostalo pri dosedanjih usmeritvah. Najbrž velja zaupati, da bo spretnejši predvsem pri iskanju konkretnih rešitev.“
Manj navdušen pa je ekonomist Bernard Brščič. „Politike varčevanja preprosto ne vidim. Nikjer ni zavez o implementaciji zlatega fiskalnega pravila, omledno se govori o cilju treh odstotkov proračunskega primanjkljaja. Gre za anamnezo dejstva, da smo dobili vlado statusa quo.“ Hkrati se Brščič boji, da bo tudi novi finančni minister deloval kot podpisnik za novo zadolževanje.
