VIDEO: Papež v Redipulji opozoril pred brezbrižnostjo do žrtev vojn

Svet | 13.09.2014, 10:41 Marjana Debevec

Papež Frančišek je dopoldne obiskal Redipuljo, kjer je skupaj z vojaškimi ordinariji in škofi sosednjih držav ter številnimi verniki s slovesno sveto mašo zaznamoval 100. obletnico začetka prve svetovne vojne. Pred mašo se je ustavil na avstro-ogrskem pokopališču, kjer je molil za vse žrtve vojn. V nagovoru pri maši pa je sveti oče vse povabil k spreobrnjenju srca in joku za vse žrtve nepotrebne morije vojn.

"Potem ko sem zrl lepoto te krajine, kjer možje in žene skrbijo za svoje družine, kjer se otroci igrajo in ostareli sanjajo … in sem sedaj na tem kraju, lahko rečem samo to: 'Vojna je nespamet'", s temi besedami je papež Frančišek začel svoj nagovor med mašo v Redipulji. Ljudje smo po papeževih besedah poklicani sodelovati pri Božjem stvariteljskem delu, ki pa ga vojna uničuje. Med vzroki za vojno je izpostavil pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti. Ob vsem tem uničevanju pa človeštvo odgovarja s Kajnovimi besedami: "Kaj mi mar?" - Kaj me briga? "Sem mar jaz varuh svojega brata?«. Vojni po papeževih besedah ni mar za nikogar: za ostarele, otroke, mame, očete …"

"Tudi danes, po drugi polomiji še ene svetovne vojne, lahko morda govorimo o tretji vojni, ki bo z zločini, pokoli, uničenjem šla do konca", je poudaril Frančišek in dodal: "Če bi hoteli biti pošteni, bi morale prve strani časopisov nositi naslov: 'Kaj mi mar?'." To pa je povsem v nasprotju z Jezusovim ravnanjem, ki je v vsakem bratu, tudi najmanjšem.

Papež se je spomnil vseh žrtev vojn, hkrati pa poudaril, da je tudi danes veliko žrtev vojn. "Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so tudi danes v ozadju interesi, geopolitični načrti, pohlep po denarju in oblasti, v ozadju je tudi vojna industrija, ki se zdi, da je tako zelo pomembna! In ti načrtovalci groze, vsi ti organizatorji spopadov, kakor tudi prodajalci orožja, imajo v srcu napis: 'Kaj mi mar?'."

S tem "Kaj mi mar?, brezobzirni vojni poslovneži po papeževih besedah morda veliko zaslužijo, toda njihovo pokvarjeno srce je izgubilo sposobnost, da se zjoče. "S srcem sina, brata, očeta, prosim vse vas in za vse nas spreobrnjenje srca, da bi od "Kaj mi mar?" prešli v jok za vse padle ‘nepotrebne morije’, za vse žrtve nespameti vojne vseh časov. Jok. Bratje in sestre, človeštvo se mora zjokati in zdaj je čas joka", je svoj nagovor sklenil papež Frančišek.

Sveti oče je ob tej priložnosti vojaškim ordinarijem in prisotnim škofom predal tudi oljno svetilko, ki jo bodo prižgali v svojih škofijah, ko bodo obeležili prvo svetovno vojno. Oljenko miru, dar asiškega samostana sv. Frančiška, je prevzel tudi vojaški vikar Jože Plut. Ena takšnih oljenk tudi ves čas sveti ob grobu sv. Frančiška v Assisiju.

Sicer pa so Cerkev iz Slovenije v Redipulji poleg mnogih slovenskih romarjev zastopali tudi predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Glavan, koprski škof Jurij Bizjak in upokojeni koprski škof Metod Pirih. Navzoča sta bila tudi upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran in kardinal Franc Rode.

MOLITEV ZA PADLE IN ZA VOJNE ŽRTVE

Gospodar zgodovine, Bog življenja, tebi izročamo naše padle

in vse žrtve vojn in nasilja, katerih kri je še vedno prelita na naših rokah.

Ti varuj njihovo življenje, ki je odslej v naročju večnosti,

in daj, da ne bo nobeno človeško življenje več poteptano in uničeno zaradi vojne.

Ti varuj njihove drage, ki so jih podpirali s svojo ljubeznijo,

naj jim bo v oporo in tolažbo tvoja ljubezen, ki je močnejša od smrti.

Ti varuj njihov spomin, naj postane prijeten in naj vedno uči,

da vsaka vojna prinaša na svet nesmiselno grozo, žalovanje in opustošenje.

Ti varuj njihovo bratstvo, v katerem danes skupaj počivajo, brez meja med ljudstvi, med zavezništvi, med verami, in pričujejo, da je vera vedno bratomorna.

Ti varuj, o Oče, naše brate in sestre, ki so padli v vojni, pa si jih sprejel v svoj objem, kjer je resničen mir, za katerega so se borili, in te ponižno prosimo, da ga izliješ na človeštvo. Amen.

Redipulja, 13. september 2014

Pozdrav vojaškega nadškofa za Italijo Santosa Marciana svetemu očetu Frančišku

Nadvse ljubljeni papež Frančišek!

Z globoko ganjenostjo se vam iskreno zahvaljujem v imenu navzočih sobratov škofov in vojaških ordinarijev, italijanske vlade, ki jo tu zastopa gospod predsednik vlade, Matteo Renzi; v imenu družine oboroženih sil z njihovo ministrico senatorko gospo Roberto Pinotti, z vrhovnim poveljnikom admiralom Binellijem in generalnimi poveljniki vseh italijanskih oboroženih sil, ki se vam še posebej zahvaljujejo za ta izredni obisk, ki ste jim ga naklonili. V imenu predstavnikov držav, vpletenih v prvo svetovno vojno, ki so danes navzoči pri tej slovesnosti; v imenu vseh navzočih političnih in vojaških oblasti; v imenu duhovnikov in vojaških kaplanov, v imenu vseh vojakov.

Hvala za to evharistijo, ki je tako prepojena s spomini, prošnjami in upanjem; hvala za vašo navzočnost na tem kraju, ki je simbol neskončne bolečine, ki jo vsaka vojna nosi s seboj. Vojne, ki se je danes spominjamo, vojne, ki nas obdaja, ki nam grozi in je daleč, vendar pa obenem tako blizu. da, blizu, kajti vojna je vojna za vse, četudi jo doživlja eno samo ljudstvo na zemlji.

Zato se vam zahvaljujemo, ker ste prebudili našo brezbrižnost. Vojna se rojeva iz brezbrižnosti, napreduje z brezbrižnostjo. Tukaj nas je toliko, ki smo prišli iz tolikih dežel, v katerih je prva svetovna vojna ranila, opustošila, pobila toliko naših bratov! Da, vojna zbuja brezbrižnost, dokler ne začutimo kot brate tistih, ki trpijo in umirajo, dokler se vsi ne začutimo kot bratje: in vi, sveti oče, nas ne nehate spominjati, da »je bratstvo temelj miru«.

Kot kristjani, kot ljudje in tudi kot vojaki smo prepričani, da je mir »prihodnost vojne« in se hočemo zavzemati, da bi ga gradili. Pri tej evharistiji smo se spominjali, z vami, sveti oče, pa prosimo Boga, naj se spomin očisti. Naj občutja in dejanja odpuščanja, usmiljenja, ljubezni do sovražnika premagajo hlepenje po oblasti, imetju in uspehu, ki biva tudi v našem srcu in ki ga lahko premaga samo molitev.

Hvala, papež Frančišek, ker ste to obletnico spremenili v svetovno molitev. Hvala, ker ste nam zaupali to molitev z oljenko, ki ste nam jo izročili. Hvala, ker ste zaupali dar in nalogo miru Cerkvi, ki živi med vojaki, odgovornim v državah, vsem oboroženim silam, ljudem dobre volje. Z Božjo pomočjo in s pomočjo Marije, kraljice in matere miru, se bomo trudili, da ga bomo klicali, gradili in varovali ter iz evangelija črpali olje za svetilko svojega življenja.

Pomagajte nam na tej poti, papež Frančišek, s svojim vodstvom, s svojim očetovstvom, s svojo molitvijo. Zagotovo ne bomo nikoli mogli pozabiti vaših jasnih in prisrčnih besed; kako bi mogli pozabiti na to srečanje z vami! Zagotovo vas bomo ohranjali v svoji vsakodnevni molitvi z neizmerno ljubeznijo in vas zaupno izročali Kristusu, ki je naše upanje in naš mir.

Blagoslovite nas, sveti oče!

Celoten nagovor papeža Frančiška

Potem ko sem zrl lepoto te krajine, kjer možje in žene skrbijo za svoje družine, kjer se otroci igrajo in ostareli sanjajo … in sem sedaj na tem kraju, lahko rečem samo to: 'Vojna je nespamet'.

Medtem ko Bog vzdržuje svoje stvarstvo in smo mi, ljudje, poklicani, da sodelujemo pri njegovem delu, ga vojna uničuje. Uničuje tudi to, kar je Bog ustvaril kot najlepše: človeško bitje. Vojna sprevže vse, tudi povezanost med brati. Vojna je nespametna. Načrt njenega napredovanja je uničevanje; z uničevanjem se hoče pospešiti razvoj!

Pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti … to so vzroki, ki spodbujajo vojno odločitev. Te vzroke pogosto opravičujejo z ideologijo, toda pred tem je strast, je popačen nagib. Ideologija je opravičevanje, in če ni ideologije, je pa Kajnov odgovor: »Kaj mi mar?« - Kaj me briga? »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Vojni ni mar za nikogar: za ostarele, otroke, mame, očete … »Kaj mi mar?«

Nad vhodom na to pokopališče je porogljiv napis vojne: »Kaj mi mar?« Kaj me briga? Vsi ti ljudje, katerih ostanki počivajo tu, so imeli svoje načrte, sanje …, toda njihova življenja so bila prekinjena. Zakaj? Ker je človeštvo reklo: »Kaj mi mar?«

Tudi danes, po drugi polomiji še ene svetovne vojne, lahko morda govorimo o tretji vojni, ki bo z zločini, pokoli, uničenjem šla do konca …

Če bi hoteli biti pošteni, bi morale prve strani časopisov nositi naslov: »Kaj mi mar?« Kajn bi rekel: »Sem mar jaz varuh svojega brata?«

Ta drža je popolnoma nasprotna drži, ki jo zahteva Jezus v evangeliju. Slišali smo, da je On v najmanjših med brati. On, Kralj, Sodnik sveta, je lačen, žejen, tujec, bolan, zaprt. Kdor poskrbi za brata, vstopi v veselje svojega Gospoda, kdor pa tega ne stori, kdor s svojimi opustitvami pravi: »Kaj mi mar?«, ostane zunaj.

Tukaj je veliko žrtev. Danes se jih spominjamo. Je jok in je bolečina. In od tod se spominjamo vseh žrtev vseh vojn. Tudi danes je veliko žrtev … Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so tudi danes v ozadju interesi, geopolitični načrti, pohlep po denarju in oblasti, v ozadju je tudi vojna industrija, ki se zdi, da je tako zelo pomembna! In ti načrtovalci groze, vsi ti organizatorji spopadov, kakor tudi prodajalci orožja, imajo v srcu napis: »Kaj mi mar?«

Medtem pa je prav značilnost modrega, da prizna napako, začuti bolečino, se kesa, prosi odpuščanje in se zjoče.

S tem »Kaj mi mar?«, ki ga brezobzirni vojni poslovneži nosijo v srcu, morda veliko zaslužijo, toda njihovo pokvarjeno srce je izgubilo sposobnost, da se zjoče. Kaj se ni zjokal. Ni mogel jokati. Kajnova senca nas pokriva danes tu, na tem pokopališču. Tu jo vidimo. Vidimo jo v zgodovini od 1914 do danes. Tudi danes jo vidimo.

S srcem sina, brata, očeta, prosim vse vas in za vse nas spreobrnjenje srca, da bi od »Kaj mi mar?« prešli v jok za vse padle ‘nepotrebne morije’, za vse žrtve nespameti vojne vseh časov. Jok. Bratje in sestre, človeštvo se mora zjokati in zdaj je čas joka.

Prevod: p. Ivan Herceg