Naša gostja: Petra Puhar Kejžar

| 16.08.2014, 17:21

V oddajo Naš gost smo dan po prazniku Marijinega vnebovzetja, s katerim se v Cerkvi poudari tudi dostojanstvo in poklicanost vsake žene, ter ob jubilejnem letu velikega izumitelja, duhovnika in fotografa, Janeza Puharja, povabili njegovo daljno sorodnico, predano umetnosti in sploh kulturi v najširšem pomenu te besede, Petro Puhar Kejžar. Njeno iskreno prizadevanje za obuditev vsega, kar je v dobrobit človeku, kar nas zbližuje in plemeniti našega duha, je navdihujoče in privablja mnoge. Številni sledijo njenim idejam in tako postaja nepogrešljiva ljubiteljska po-ustvarjalka in pospeševalka kulturnega življenja v Prešernovem mestu in širše.

Vsi smo od Adama naprej

Petra Puhar Kejžar: »Veja našega Puharjevega sorodstva seže daleč nazaj. Žalostilo me je, ker nihče v družini ni več vedel, kako točno smo povezani. Letos, ko je ravno dvestoletnica rojstva Janeza Puharja, prav v kratkem 26. avgusta, sem začela to raziskovati in prišla do naveze. Ni kakšnega naziva, ker gre predaleč nazaj in je med nami kar nekaj ljudi, je pa sorodnik in ugotovila sem, da prihajamo vsi Puharjevi iz iste ulice, to je Reginčeva ulica v Kranju. Reginc je tudi naše domače ime. Od začetka 17. stoletja, ko so začeli zapisovati imena rojenih in umrlih, zasledimo Adama Puharja, le da njegova žena ni bila Eva ampak Martina, ha, ha. Kaj je bilo pred tem je težje ugotoviti. Nekaj poizkušamo, našla sem sorodnika v Švici, ki se prav tako zelo zavzema za družinsko deblo, no, in on je našel še dvesto let starejši grb, na katerem lepo piše priimek Puhar, brez črk ch v zapisu. Zdaj je seveda vprašanje, če je to res v povezavi z našim rodom, ampak kar je doslej znanega, smo s prvim slovenskim fotografom dejansko v sorodu. Zakaj me to zanima? Nekaj me žene, privzgojene so mi vrednote in hotenja, ki so jih gojili v moji družini, tudi stari oče je bil poznan kamnosek v Kranju, posebej poznan po mlinskih kamnih, ki jih je prodajal po vsej Sloveniji. Ob podiranju starega hotela Jelen so našli ostanke njegovih kopov. Tudi moj oče si je strašno prizadeval za to, da bi bilo življenje v mestu lepše, zelo rad je brskal po zgodovini, tudi pisal je in vse to človek podeduje, ne samo skozi kri, ampak predvsem skozi vzgojo.«

Življenje hitro teče in vse gre prehitro v pozabo

»Naše življenje je tako intenzivno. Pomislimo, kaj vse smo naredili danes, kar bo šlo jutri že v pozabo. Mislim, da je naša dolžnost ohraniti presežno, vse tisto kar nekoliko odstopa od povprečnega in vsakdanjega, kar je omogočilo današnji način življenja. To je po drugi strani tudi izkazano spoštovanje ljudem, ki so naredili nekaj več. Janez Puhar je bil eden od osnovnih pionirjev razvoja fotografije, in če preskočimo iz njegovega časa v današnjega, si težko predstavljamo življenje brez slik. Mislim, da ni ure, ko bi živeli brez takšne ali drugačne fotografije. Vedno bolj je naše življenje slikovito. Vse dokumentiramo s fotografijo. Janez Puhar je bil eden od prvih mož, ki je tlakoval pot temu neverjetnemu razvoju.«

Ljubša nam je slika od besede

»Slika pove drugače od besed. Letos, ko se že vse leto ukvarjam s tem gospodom, se mi zdi, da je prisoten med nami, kot bi oživel. Začutila sem ga tako, kot ga nisem še nikoli prej. Spoznavam njegovo osebnost in prepoznavam kako izjemen človek je bil. Ni bil samo fotograf, ampak vsestranski znanstvenik, zaradi česar je verjetno tudi prišel do tega svojevrstnega fotografskega postopka. Veliko je daroval, pomagal drugim, bil je brez denarja in nikoli si ni mogel kupiti fotoaparata, kakršnega se je pač takrat dalo kupiti, pa kljub temu daroval skromna sredstva, kolikor jih je imel v mnoge namene pomoči. Janez Puhar je bil predan skupnosti, socialen človek, bi rekli danes, umetniška duša, sam je izdeloval tudi inštrumente, bil je zvedav in priljubljen pri ljudeh. Za čas njegovega življenja ni bil nepoznan, prav nasprotno, mnogi so pisali o njem, ga tudi javno hvalili po delavnosti in zagnanosti. Teh njegovih dosežkov ni tako malo. Od Bleiweisa do Jarca, ki je napisal njegov življenjepis. Temeljno delo o njem, o življenju in delu Janeza Puharja, pa je napravil mag. Mirko Kambič. Izgubil se je pozneje in ostal nekje v toku časa, edino fotografi ves čas vedo, kdo je in poznajo velik pomen njegovega dela. Večina ljudi pa žal ne ve zanj, zato je približati ga Slovencem in tudi širše evropskih ljudem, namen našega dela v letošnjem jubilejnem letu, ko mineva dvesto let od njegovega rojstva. Za obletnico rojstva se mu bomo oddolžili in 25. avgusta zvečer v Prešernovem gaju v Kranju odkrili nagrobnik Puharju v spomin.«

Naša gostja Petra Puhar Kejžar je skupaj z bratom Zmagom Puharjem našla pogum, pustila sta redni službi in se podala na svojo pot, ki jo je risalo srce ter ustanovila atelje Puhar Art, ki je predvsem likovna šola, v katero prihajajo ljudje vseh generacij. »Nismo najbolj za te čase, pravi Petra Puhar Kejžar, ko je denar edino merilo uspešnosti. Vprašanje pa je, kaj je uspešnost. Zame je to, da počnem stvari, ki jih imam rada in še bolj, ko vse to, kar počnem, naleti na dober odziv. Lepših občutij si sploh ne morem predstavljati. Pa to, da prispevaš h kakovosti bivanja, kolikor daleč zmoreš. To je zame uspeh.«