Prosim, molite!

| 10.07.2014, 14:58

Nov mesec na radiu Ognjišče v Radijskih katehezah začenjamo z razmišljanjem jezuita p. Silva Šinkovca, ki nas zdaj že več kot leto dni, redno vsak mesec, v večernih pogovorih spodbuja k odgovornejšemu življenju, k pogostejši molitvi za več blagoslova v našem narodu, v življenju posameznika in končno za boljše skupno bivanje. V pogovoru z njim se naše razmišljanje plemeniti ob evangeljskih odlomkih, ki jih p. Šinkovec razloži ob svojem doživljanju Božje Besede in izkušnjah. Duhovna in globlja beseda v nas rodi širši pogled na vse, kar nas obdaja in se nam dogaja.

P. Silvo Šinkovec: »Razmišljam, kam gremo in opažam, kar me veseli, da se dogajajo spremembe. Nekatere stvari izginjajo, gredo v zaton. Pojavlja se nov krog ljudi. Spodbujam domoljubne ljudi k molitvi za domovino. Predvsem kristjane, prosimo Boga, da bi ljudje delali v Duhu, če bi vsak od nas zmolil vsaj en Oče naš za domovino, za naš skupni dom, veste, koliko duhovne moči bi ji namenili, domovini in ljudem, ki odločajo o naši prihodnosti. Imejmo v srcu molitev za našo domovino, prosimo Boga, da bi narod dobro izbral in bi bila naša politika drugačna. Imejmo v sebi to zavest in zavzetost, včasih tudi jaz nisem imel tega čuta. Počasi pa se tudi v meni prebuja ta notranja zavest, da je prav, da se zberemo in skupaj zmolimo, tako vsako prvo soboto, popoldne ob 16. uri, pred grobom nadškofa Alojzija Šuštarja v ljubljanski stolnici, molimo za domovino.«

Bodimo duhovni ljudje

»Za preživetje Cerkve je duhovništvo zelo pomembno. Brez evharistije ni Cerkve. Tudi letošnji novomašniki potrebujejo našo stalno molitev. Spominjam se, ko je kdo včasih rekel, da moli zame, povsem spontano je to storil, in koliko mi je to pomenilo. Ko sem bil kdaj na preizkušnjah, sem šel dostikrat z nekakšno lahkoto preko njih, tudi zato, ker vem, da mnogi molijo zame. V molitvi sta me vedno podpirala tudi mama in oče. Če imajo novomašniki takšne starše, sorodnike, imajo velik zaklad. Toda ni dovolj, da drugi molijo za nas, najprej moramo sami moliti zase. Najprej je na nas, da smo res duhovni ljudje. Vera raste, a jo je treba redno zalivati z molitvijo. Veri daje rast molitev. In duhovniki smo v tem prvi zgled. Prva duhovniška vloga je posvečevanje tega sveta. Poslani smo ljudem, služimo skupnosti. Zato je zgled duhovnika v molitvi, velik navdih vsem, ki jih srečujemo. Neizmerno sem hvaležen vsem, ki so in še molijo zame. Zato podprimo novomašnike in imejmo v mislih tudi nove duhovniške poklice. Bog kliče in da nekdo odgovori, je to vedno milost. Milost pa se z molitvijo izprosi.«

Športna realnost – koliko molitve je tudi na igrišču, ujete v objektiv, ki obkroži svet

P. Silvo Šinkovec: »Opazujem tekme, ne v celoti, pogledam pa vsakič gole. V srcu sem tudi sam nogometaš, zrasel sem z žogo. Igral sem v dolenjski ligi, vedno mi je bil všeč nogomet, sanjal sem, ko bom velik, bom nogometaš. Predvsem v latinski Ameriki je povsem vsakdanji pojav, da se ljudje pokrižajo tudi pred vsemi kamerami, ki so usmerjene vanje. To je svoboda. Seveda je vera teh igralcev zelo različna. Lahko je globoka in predana vera, lahko pa je bolj vraževerje. Pokrižam se, v želji, da bo po moje. Tako pač ne gre. Molitve, križ, pogledi v nebo, veliko je tega tudi na nogometnem igrišču. Delo na igrišču nogometaši velikega kova izročajo v Božje roke. Mimo tega ne moremo, nagovori nas in izzove. Vsako stvar, ki je javna, jo seveda preverjamo. Če vidim nekoga, ki se pokriža, me to nagovori in rečem, o, poglej, ima vero. Seveda me potem tudi zanima, kakšen je, je pošten ali kar naprej dela »favle«, poškoduje druge. Ali igra pošteno. Tudi na račun rezultata, zanima me, kakšen je v odnosu do soigralcev, je to človeška toplina ali le nekaj hladnega, zgolj funkcionalno? Če ga prepoznavam kot moralnega človeka v celoti, seveda njegova gesta na igrišču, ko se pokriža, veliko pomeni.«