Papež Frančišek med jutranjo homilijo o grehu pokvarjenosti: Pokvarjenost bogatašev plačujejo reveži

Svet | 16.06.2014, 23:15

Pokvarjenost mogočnežev plačujejo reveži, ki zaradi pohlepa drugih ostanejo brez tistega, kar potrebujejo in do česar imajo pravico. Edina pot do zmage nad grehom pokvarjenosti je služenje drugim, kar očiščuje srce. Tako je dejal papež Frančišek med današnjo jutranjo mašo v Domu sv. Marte.

Pri homiliji je izhajal iz današnjega berila. Odlomek iz Prve knjige kraljev pripoveduje zelo žalostno zgodbo, ki nam kaže »greh na dosegu roke«: pokvarjenost. Nabot je imel vinograd, ki je bil dediščina več generacij. Kralj Ahab pa je želel razširiti svoj vrt in je prosil Nabota, naj mu ga proda, a ta ga je zavrnil, saj ni hotel dati dediščine svojih očetov. Kralja je zavrnitev zlovoljila, tako da je njegova žena Jezabela pripravila past. Z lažnimi pričami je Nabota privedla pred sodišče, tako da je bil obsojen in posut s kamenjem, da je umrl. Ahab se na koncu polasti vinograda, miren, kot da se ni nič zgodilo. Papež je dodal, da se ta zgodba stalno ponavlja med tistimi, ki imajo materialno ali politično ali duhovno moč.

Kot je dejal, danes v časopisih velikokrat beremo, da je bil pred sodišče priveden kak politik, ker je »čudežno obogatel«, ali kak podjetnik, ki je prav tako čudežno obogatel, in sicer z izkoriščanjem svojih zaposlenih. Veliko se govori o nekem duhovniku, ki se je preveč obogatil in namesto za svojo pastoralno dolžnost skrbel za svojo oblast. »Pokvarjeni politiki, pokvarjeni podjetniki, pokvarjeni duhovniki. Povsod so,« je zatrdil papež. »In povedati moramo po resnici: pokvarjenost je greh na dosegu roke, pri tisti osebi, ki ima nad drugimi oblast: ekonomsko, politično, cerkveno. Vsi smo v skušnjavi pred pokvarjenostjo. To je greh na dosegu roke. Ko se nekdo, ki ima oblast, čuti močan, čuti se skoraj kot Bog.«

Človek se pokvari na poti lastne varnosti: z blagostanjem, denarjem, močjo, nečimrnostjo, napuhom. In kdo plača pokvarjenost, je zastavil vprašanje papež. Pokvarjenost plača revež. »Ko govorimo o pokvarjenih politikih ali pokvarjenih gospodarstvenikih – kdo to plača? Plačajo bolnišnice, kjer ni zdravil, bolniki, ki ne dobijo zdravljenja, otroci brez šolanja. Ti so moderni Nabot, plačujejo pokvarjenost velikašev. In kdo plača pokvarjenost duhovnika?« je nadaljeval. »Plačajo jo otroci, ki se ne znajo pokrižati, ki ne poznajo kateheze, za katere se ne skrbi. Plačajo jo bolniki, ki se jih ne obišče; plačajo jo zaporniki, ki nimajo duhovne oskrbe. Plačajo reveži. Pokvarjenost plačajo reveži: materialno revni in duhovno revni.«

Edina pot, ki vodi iz pokvarjenost, edina pot, kjer se lahko premaga to skušnjavo, ta greh pokvarjenosti pa je po Frančiškovih besedah služenje. Kajti pokvarjenost prihaja iz ponosa in ošabnosti, služenje pa te naredi ponižnega – to je ponižna ljubezen, ki pomaga drugim. »Danes darujmo mašo za te – mnoge, mnoge, ki plačujejo pokvarjenost, ki plačujejo življenje pokvarjenih,« je dejal papež. »Ti mučenci politične pokvarjenosti, ekonomske pokvarjenosti in cerkvene pokvarjenosti. Molimo zanje. Naj nas Gospod približa njim. Zagotovo je bil zelo blizu Nabotu v trenutku kamenjanja, kot je bil blizu Štefanu. Naj jim je Gospod blizu in naj jim da moč, da bodo lahko nadaljevali svoje pričevanje.«