Običajna slovenska nenormalnost

| 18.06.2014, 14:49 Jože Bartolj

Julija bomo volili. Ustavni sodniki so presodili, da ni nič narobe, če odločamo o novi politični garnituri sredi počitnic. Če bo udeležba znotraj običajnih parametrov, bodo vsi tisti, ki že vnaprej stokajo in jamrajo o morebitne nelegitimnosti prihodnje vlade, morali utihniti. Čeprav kakšen kontinuitetnik javno stoka, da naj bi zmagala »desnica«, trezna presoja ne potrjuje takih strahov.

Nenormalno pa je, da se po četrt stoletja demokracije in mirnega sožitja različno mislečih, levičarji še vedno refleksno, s strahom in apokaliptičnimi vzkliki odzivajo na morebitno zmago drugače mislečih. Očitno jim njihov totalitarni refleks ne da miru. Oni so še vedno prepričani, da bi morali vsi misliti, govoriti in delati kakor oni, da bi bil ljubi mir. Žal jim moramo povedati, da smo to naprednjaško držo že izkusili pod njihovo taktirko in nam ni šlo dobro. Povedati pa moramo tudi, da nekateri spoštujemo drugače misleče, čeprav se motijo in se z njimi ne strinjamo in jim kljub vsemu želimo vse najboljše. Poleg tega lahko sporočamo, da ne moremo vsi ravnati kakor oni, nekateri moramo delati in si s svojimi rokami služiti svoj kruh, poleg tega ne krademo in ne sklepamo prijateljskih pogodb z državnimi podjetji, ampak polnimo proračun, ki ga oni tako nemarno in brez sramu praznijo. Nenormalen je ta refleks, a razumljiv. Kdor se je zapisal totalitarni ideologiji in še vedno opravičuje vse njene zločine, ne more svoje maske strpnosti dolgo ohranjati. Vedno znova mora po novi »make up« …

K slovenski nenormalnosti sodi tudi ustvarjanje javnega mnenja z »anketarstvom«. Prav prozorno nam spet servirajo »nove« stranke, gibanja in obraze, kakor da bi bile zaradi tega avtomatično boljše od starih, kakor naj bi bil nov model avtomobila boljši od svojega predhodnika. Pametni in razumni državljani ne smemo pozabiti, da smo potopljeni v mogočen vpliv množice enoumnih medijev, ki določajo ne le o čem se pogovarjamo, temveč celo kaj mislimo. Slovenska nenormalnost je običajno in zabetonirano zaznamovana z medijskim enoumjem in porazno moralno kvaliteto novinarjev. V tem, žal, ne odstopajo prav veliko od družbenega povprečja, le njihova odgovornost je toliko večja, kolikor večji vpliv imajo na družbo. Medijski stroj je pognan v korist SMC-ja. V borih preteklih dveh tednih so odpisali Šoltesa in njegovo »VERJAMEM« v katerega ne verjame niti sam; AB in njeno zavezništvo, se zdi, da živi pred ogledalom v katerega govori »kot sem lepa, kot sem brihtna, kot sem oh in sploh«… ta njena osebna in strankarska drža je tako očitna, da volivci bežijo proč, ker poznajo resnico, da o Jankovičevi PS niti ne govorimo, ko ne govorijo niti ustvarjalci javnega mnenja. Manjše stranke in gibanja, ki so jih mediji polni in se zaradi tega zdi, da nekaj pomenijo (TRS, Solidarnost, Krščanski socialisti, ipd.) pa so postali dežurni krivci za poraz na evropskih volitvah in razlog, da nastajajo na kontinuitetni strani tri ponudbe za razočarane volivce. Razočarani volivci pa so predvsem na levici, ker so njihove izbire pripeljale Slovenijo v greznico v kateri se nahajamo. Normalno bi bilo, da bi zdaj opozicija (SDS, NSi in SLS) dobili glasove teh razočarancev, ampak ne bo tako. Pri nas so le-ti abnormalno alergični na JJ, na vse, kar je pomladnega, da so jim murgelsko-čebinski režiserji »morali« še enkrat ponuditi tolikokrat preizkušen recept nove stranke z lepim, mladim, nekompromitiranim, dialoškim liderjem. Nenormalno pa je, da nekdo, ki v praksi še ni nikoli vodil in organiziral ali pa se ukvarjal z upravo večjih sistemov, postane odrešenik in prvi v anketah. Edini pravi razlog za to prvo mesto je uspešnost zastonj reklame, ki jo sistematično gojijo vsi večji slovenski mediji v korist pravzaprav edinega upa razočarancev, da bi vse ostalo enako kakor pred 13. julijem. Bruselj je že sporočil, da tako ne gre več. Mednarodni trgi, torej tisti, ki nam posojajo denar, da nadaljujemo z zapravljivim in neodgovornim socialistično-liberalnim modelom pod taktirko preživele ideologije, tudi. Naslednji vladi so že spisali seznam ukrepov in ga bodo morali implementirati tako levi ali desni. Državljani se pripravljamo na enako revščino kakor pod komunizmom.

Nenormalno je, da novinarji najprej in predvsem sprašujejo izven parlamentarne ljudi, gibanja in stranke kaj si mislijo o tem in onem. Nenormalno razen, če so se politično opredelili za te ljudi a so nam to pozabili povedati. Šoltes, Cerar, Lubej… ta hip niso enakovredni Židanu, Jankoviču, Erjavcu, Novakovi, Janši ali Bogoviču … zato bi bilo pošteno, da le-ti dobijo enakovreden prostor pred kamero kakor oni, ki nimajo demokratičnega mandata za svoje govorjenje. Vsaj enakovrednega. To bi bilo normalno. A v Sloveniji je normalnost nekaj neobičajnega.

Šli bomo spet na volitve in spet bo tekma nepravična, ker stranke slovenske pomladi igrajo ne le proti tekmecem, temveč tudi proti sodnikom, t.j. novinarjem in anketarjem, ki ustvarjajo javno mnenje. To je, žal, običajna slovenska nenormalnost, ki pa jo bomo še dolgo, dolgo morali prenašati, saj nič ne kaže, da bi ukinili FDV in šolstvo osvobodili gabrovizma, nič pa tudi ne kaže, da bi naš medijski prostor dobil tisto tripartitno sestavino, ki je potrebna, da državljani pridemo do informacij in nadzora, ki ga demokracija potrebuje. Nujno potrebujemo enakovredno medijsko pogačo; nekaj za socialistično/komunistično misleče, nekaj za konzervativno/liberalno/laično misleče in nekaj za krščansko misleče državljane. Daleč, zelo daleč smo od tega ravnovesja. Monopol prve skupine je domala popoln in taki so tudi izidi volitev.

več komentarjev na Casnik.si