Pričevanje čudežnega ozdravljenja

| 25.04.2014, 18:00 Rok Mihevc

Ganljiva je bila tiskovna konferenca, na kateri sta spregovorili s. Adele Labianca, ki je skrbela za svojo sosestro Caterino Capitani, ki je bila ozdravljena na priprošnjo bl. Janeza XXIII., in pa Floribeth Mora Diaz, ki je bila čudežno ozdravljena na priprošnjo bl. Janeza Pavla II. Objavljamo njeno pričevanje.

Bilo je tedaj, ko je prišel v sobo eden izmed zdravnikov in povedal zelo jasno … pravzaprav se je zdelo nekako kruto … Začel je razlagati mojo bolezen. Narisal je mojo arterijo, ko sem bila priklenjena na posteljo, narisal jo je na papir in mi povedal, da bom živela še en mesec. Dejal mi je: imate mogoče še teden več ali pet minut ali eno uro, toda v mesecu dni bo anevrizma počila in boste umrli.

Mož je govoril z otroki. Povedal jim je: 'Mamica se vrne domov, a ne za dolgo … ker bo umrla.'

To je bil zelo težak trenutek v mojem življenju. Molila sem k Bogu in molila k Janezu Pavlu II. ter ga prosila za njegovo priprošnjo. To sem delala od prvega dne. Vedno sem trdno verovala, ne le v zadnjem času, ampak vedno. Janeza Pavla II. sem prosila, naj mi pomaga in se mu priporočala v priprošnjo. Rekla sem mu: 'Janez Pavel II., Janez Pavel II., ti si tako blizu Bogu, reci mu, da nočem umreti. Nočem pustiti svojih otrok. Najpomembnejši so moji otroci in moja družina, to je zame prvo'.

Običajno se nisem nenadoma zbujala, tisto noč pa sem se. Zgrabila sem daljinec in prižgala televizijo. Videla sem beatifikacijo Janeza Pavla II. ali vsaj del. Videla sem Benedikta XVI. in ozdravljeno redovnico, ki je nosila njegove relikvije. Prav kakor sem se zlahka prebudila, sem tudi znova zaspala.

Spet sem se zbudila ob osmih zjutraj in to je bil zame najpomembnejši trenutek. Takrat sem v sobi zaslišala glas, ki je rekel: 'Dvomljivka, vstani.' Rekla sem si: 'Moj Bog, tukaj sem sama,' pa slišim ta glas. Neki glas mi je razločno dejal: 'Vstani.'

Težko je bilo zame. Znova sem se ustrašila, bila sem sama, vendar sem slišala tisti glas. Potem sem ga spet zaslišala. Glas mi je naročil: 'Vstani in se ne boj.' Takoj sem zagledala platnice revije, ki bi utegnile biti nepomembne za druge, ne pa zame.

Slonele so čez moj televizor. Na platnicah revije je bil Janez Pavel II. Roke je razprostiral in videla sem, kako me kličejo, mi naročajo, naj vstanem. In to sem tudi storila. Rekla sem: 'Da, gospod.'

Odgrnila sem odejo in vstala. Odšla sem v kuhinjo in zagledala moža. Rekel mi je: 'Ljubica, kaj počneš tukaj?' Rekla sem mu: 'Dobro se počutim.'

Bilo je neverjetno. Tista sila je bila tako mogočna, da nisem več občutila hudega trpljenja ali strahu. Namesto tega sem občutila mir … Mir, ki si ga ne morete niti predstavljati. Mir, ki je pojasnil, da sem ozdravela. Minevali so dnevi in od tistega dne dalje sem pokonci. Po Božji časti in slavi sem zdaj tukaj.

Vedno pravim, če hočeš verovati, veruj dobro. Če ne, pač ne. Ne morem narediti več kakor to. Dokaz je tukaj. Tisti, ki hočejo verovati, lahko verujejo. Tisti, ki nočejo, ne bodo za nobeno ceno verovali. To je moj edini odgovor. Tisti, ki hočejo verovati, naj verujejo. Tisti ki nočejo, ne bodo.

Poudariti hočem, da najpomembnejši človek tukaj ni tisti, ki sedi pred vami. Pomembna je kanonizacija Janeza Pavla II. in Janeza XXIII. – onadva sta pomembna.