En Predsednik, ena Laž!
| 05.03.2014, 14:54 Jože Bartolj
Bivši predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je v zadnji Družini objavil pismo bralca: »Trije stavki in tri laži«. Moja prva asociacija je bil pregovor, ki me ga je v resnično rosnem otroštvu naučil stari oče in sem si ga tedaj zelo nazorno predstavljal: »Sova se sinici špóta (posmehuje), da ima debelo glavo.«
Milan Kučan je vse prej kot referenca za resnicoljubnost, iskrenost in srčnost v zgodovini slovenskega naroda. Ima namreč zelo »debelo« glavo, zato ni najbolj na mestu, da se posmehuje ostalim ptičem. Na žalost je s svojim vplivom in dolgotrajnim delovanjem v bistveno večji meri, kot smo si pripravljeni priznati, prispeval h krepitvi določenih značajskih potez sedanjih generacij. Če lahko kaj priznam Milanu Kučanu je to, da mu je v veliki meri uspel transfer svojega značaja in svoje mentalne zgradbe na znaten del populacije – tudi, ko bo Milan Kučan umrl, bo še dolga desetletja njegov duh blodil po slovenskih deželah. Ker brez zavedanja svojih značajskih napak, ni možno priti na pot osvoboditve in napredka, sem v preteklosti pogosto opozarjal na pasti »kučanizma«. Milan Kučan je v slovenski kolektivni podzavesti sedanjih generacij zasidran kot preudarni oče naroda. Če pa Milana Kučana kot dolgoletnega vplivnega političnega in družbenega voditelja ocenjujemo po kriteriju: »Po njih sinovih jih boste spoznali.«, dobimo bistveno bolj realno sliko, saj v Sloveniji kar mrgoli malopridnih »sinov«, ki so za svoje početje imeli najmanj tiho soglasje očeta naroda. Žalosten bi moral biti oče naroda ob takšnih sinovih – razen če si jih je izbral in ustvaril po svoji podobi.
S totalno in pozicijsko vojno proti Janezu Janši pa je povrh vsega onemogočil normalen demokratični in gospodarski razvoj Slovenije. Logični epilog »kučanizma« bo poskus dokončne likvidacije Janeza Janše s političnega prizorišča. Glede na medijski stampedo, ki bo verjetno doživel svoj vrhunec ob objavi odločitve višjega sodišča v zadevi Patria, me je zamikalo, da sem v miru prebral celotno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Moj kratek komentar zelo dolg(ovezn)e sodbe je: »V sodbi podani razlogi mene kot pravnika niti pod razno ne prepričajo glede krivde Janeza Janše.« Če bi takšne pravne standarde uporabili tudi za ostale vplivne politike, bi zagotovo morali v zaporu zelo veliko let odsedeti tudi Milan Kučan, Janez Drnovšek in tudi Borut Pahor. Gre za objektivizacijo kazenskopravne odgovornosti, kar nam je v primeru ideoloških nasprotnikov lahko všeč, ni pa pošteno, niti ni prav. Po drugi strani pa opis dejanskega stanja glede ostalih udeležencev nakazujejo na objektivno bednost slovenskih elit – zlahka bi našli še desetkrat hujše opise podobnih zgodb slovenske kontinuitete, vendar nobena ni doživela niti policijske preiskave, kaj šele sodnega epiloga. Ne glede na prej navedeno pa se bosta morala Janez Janša in SDS kot nosilca edine resnične (realne) opozicije iztrgati iz dušečega ojdipovskega konflikta s kontinuiteto, tudi na način, da bosta zmogla sproščeno in odkrito spregovoriti o nepravilnostih v katere so bili v preteklosti vpleteni nekateri njeni vplivni člani, se od njih in njihovih dejanj absolutno distancirati, ter Sloveniji ponuditi vizijo za prihodnost.
Veliko vojn je trajalo štiri leta, ker ljudje v štirih letih postanejo že utrujeni in naveličani vsega. Sedanja kriza gre že v šesto leto. Kriza je daleč najbolj prizadela volilno telo, ki je globoko v sebi nastrojeno proti kontinuiteti (nižji in nižji srednji razred, delavci v gospodarstvu, socialno deprivilegirani upokojenci, populacija izven velikih mest,…), zato je ta del volilnega telesa dejansko zelo izčrpan, utrujen in družbeno povsem pasiven. Podobno kot nič krivo prebivalstvo po šestih letih vojne. Večji del tega volilnega telesa čaka zgolj še, da bo vsega čim prej konec. Navedeno se najbolj nazorno kaže v njegovi volilni abstinenci in v njegovi skoraj patološki družbeni apatičnosti. A contrario – ekonomska in socialna kriza je šele v zadnjem letu začela počasi pritiskati na zvesto volilno telo kontinuitete (delavci v državnih in oligopolnih podjetjih, prejemniki javnih transferjev, javni uslužbenci, privilegirani upokojenci, Ljubljana, Obala,…), zato ta trenutek politična moč kontinuitete še zdaleč ni ogrožena. Posledično bo zato počasi in v miru nadaljevala evolucijske spremembe v skladu s temeljnimi načeli »kučanizma«. Ima pa takšen pristop kontinuitete vase vgrajeno eno zelo hudo pomanjkljivost – sploh se ne zaveda, da vodi v gotovi propad Slovenije in da prihajamo v zelo turbulentne čase. V turbulentnih časih pa lahko uspeš zgolj v primeru, če si sposoben sprejemati radikalne rešitve. Tega pa »kučanizem« po svoji naravi ni sposoben. Kateri so ti ukrepi? Večinski volilni sistem – DA! »Epsko« krčenje javnega sektorja – DA! Privatizacija »epskih« razsežnosti – DA! Korenita redistribucija premoženja in družbene moči od generacije 60+ k delovno aktivni generaciji – DA! Resnična reforma policije in pravosodja – DA! Predvsem pa narodno poenotenje glede temeljev naše bodoče skupnosti: »Odgovornost, poštenost, delavnost« in »Nikoli več nobenih »izmov«, še posebej pa ne trenutno najbolj ukoreninjenega »kučanizma«. Zavedati se moramo, da bo brez prej navedenih radikalnih reform »kučanizem« determiniral naša življenja naslednjih nekaj desetletij, in to tudi v primeru, če bomo imeli podoben življenjski standard kot v Bosni.
Več komentarjev na Casnik.si
