85 let lateranskih sporazumov: Prispevek k pospeševanju človeškega in družbenega razvoja
Svet
11. februarja je minilo 85 let od ustanovitve Vatikanske mestne države. 11. februarja leta 1929 sta Sveti sedež in Italija podpisala Lateranske sporazume, s čimer je vatikanska država dobila ozemeljsko neodvisnost in popolno suverenost nad določenimi objekti znotraj in zunaj Rima. S podpisom lateranskih sporazumov so se na novo opredelili odnosi med Svetim sedežem in Italijo, zgladil pa se je tudi spor med obema stranema, ki je nastal zaradi ukinitve papeške države.
Čez nekaj dni, 18. februarja, bo minevala še ena obletnica: 30 let od podpisa t.i. Sporazuma Villa Madama, s katerim so bile vnesene nekatere spremembe v konkordat med Svetim sedežem in Italijo. Državi sta tako upoštevali politične in družbene spremembe v Italiji po letu 1929 ter razvoj Cerkve, ki ga je spodbujal drugi vatikanski koncil. Skupni cilj je bil uskladiti predpise konkordata z načeli italijanske ustave in sklepi drugega vatikanskega koncila.
Oporo za sporazum iz leta 1984 je mogoče najti v prvih dveh členih, ki odražata 76. paragraf konstitucije Gaudium et spes o odnosih med Cerkvijo in politiko ter 7. člen italijanske konstitucije o odnosu med Italijo in katoliško Cerkvijo.
Prvi člen sporazuma izhaja iz načela, da sta država in katoliška Cerkva neodvisni in suvereni, ter se zavzemata za polno spoštovanje tega načela v medsebojnih odnosih in za vzajemno sodelovanje za napredek človeka in državne blaginje. Drugi člen pravi, da Italija priznava katoliški Cerkvi popolno svobodo pri opravljanju njenega pastoralnega, vzgojnega in karitativnega poslanstva, evangelizaciji in posvečevanju. Posebej je Cerkvi zagotovljena svoboda glede organizacije, javnega opravljanja bogoslužij, izvajanja nauka in duhovne službe ter tudi cerkvenega prava.
Takratna namera, da bi se jasno določile kompetence in vloga Cerkve in države, s čimer bi vsaka na svoj način lahko najbolje služila človeku, se je po tridesetih letih pokazala kot rodovitna. Kar se tiče Cerkve, je ostajala blizu italijanskemu narodu, z njim delila veselje in upanje, bila soudeležena v trenutkih žalosti in bolečine, ves čas je tkala družbeno tkivo z etičnimi vrednotami, ki jih potrebuje vsaka demokracija. Sodelovanje cerkvenih institucij se je razvijalo na različnih področjih solidarnosti, kulture, formacije, na področjih novih pojavov, kot je na primer imigracija, ter tudi kar se tiče varovanja kulturne in verske dediščine po vsej Italiji.
Sporazum med Svetim sedežem in Italijo, sprejet leta 1929, nato potrjen z italijansko ustavo leta 1949 ter vzajemno obnovljen leta 1984, je skozi čas nedvomno uresničil ves svoj potencial ter tako prispeval k rasti oseb in skupnega dobrega.
