Papež Frančišek: Tudi Bog joče zaradi svojih otrok

Papež in Sveti sedež | 05.02.2014, 11:24

Tudi Bog joče. Tako je poudaril papež Frančišek med homilijo pri jutranji maši v Domu sv. Marte v torek, 4. februarja. Kot je dejal, je Božji jok kot jok očeta, ki ljubi svoje otroke in jih vedno čaka, četudi so uporniki.

Božja beseda na torek, 4. februarja nam predstavlja lika dveh očetov: kralja Davida, ki joče zaradi smrti uporniškega sina Absaloma; in načelnika shodnice Jairja, ki Jezusa prosi, da bi ozdravil njegovo hčerko. Papež je o joku Davida rekel, da ta ob novici o sinovi smrti joče navkljub temu, da se je le-ta bojeval proti njemu, saj je želel osvojiti kraljestvo. Davidova vojska je zmagala, a kralja ni zanimala zmaga, čakal je namreč svojega sina. Zanimal ga je le sin. Bil je kralj, voditelj države, a bil je tudi oče. Zato je bil ob novici o sinovi smrti pretresen, povzpel se je v izbo nad vrati in jokal. Ob tem je govoril: "Moj sin Absalom! Moj sin, moj sin Absalom! O, da bi bil jaz umrl namesto tebe, Absalom, moj sin, moj sin!"

"To je srce očeta, ki se nikoli ne odreče svojemu sinu." Lahko je razbojnik, lahko je sovražnik, a je njegov sin. Ne zataji svojega očetovstva in joče. David je dvakrat jokal zaradi otroka, je nadaljeval papež Frančišek. Tokrat in takrat, ko naj bi umrl otrok, spočet v prešuštvu. Tudi takrat se je postil in pokoril, da bi rešil otrokovo življenje: "Bil je oče!"

Drugi lik očeta, načelnik shodnice, je bil "pomembna osebnost", toda ko je zbolela njegova hčerka, se ni sramoval vreči k Jezusovim nogam in ga prositi: "Moja hčerka umira; pridi in položi nanjo roke, da ozdravi in bo živela." Papež je poudaril dejstvo, da se ni sramoval, ni mislil, kaj bi utegnili reči drugi. Bil je namreč oče. David in Jair sta očeta: "Zanju je tisto, kar je najpomembnejše sin, hčerka! Nič drugega ni. To edino je pomembno!" Papež Frančišek je spomnil, da v veroizpovedi Bogu najprej rečemo: "Verujem v Boga Očeta …" Božja beseda nas torej spominja na očetovstvo Boga. Tudi Bog je tak do nas in joče zaradi nas. "Spomnimo se Jezusa, kako je jokal, ko je gledal Jeruzalem: 'Jeruzalem, Jeruzalem, kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti.' Bog joče! Jezus je jokal zaradi nas! In prav tisti Jezusov jok je podoba joka Očeta, ki nas vse želi ob sebi."

Papež Frančišek je nato nadaljeval, da Oče v težkih trenutkih odgovori. Spomnimo se Izaka, ko je šel z Abrahamom darovat. Izak ni bil neumen. Opazil je, da sta nosila drva in ogenj, ne pa tudi jagnjeta za daritev. V srcu mu je bilo tesnobno. In takrat je rekel: "Moj oče!" Odgovor je bil takojšen: "Tukaj sem, moj sin." Oče je odgovoril. Tako je tudi Jezus v vrtu na Oljski gori s tesnobo v srcu rekel: "Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene." Prišli so angeli in mu dali moč. "Tak je naš Bog: je Oče, tak Oče," tako je ponovno poudaril papež Frančišek. Oče, kot tisti, ki čaka izgubljenega sina, ki je odšel z vso dediščino. Oče ga je vseeno vsak dan čakal in ga je zagledal že od daleč: "To je naš Bog!"

Tudi naše očetovstvo, bodisi družinskih očetov bodisi duhovno očetovstvo škofov in duhovnikov, mora biti tako, je poudaril papež. Oče ima neke vrste maziljenje, ki izhaja iz sina: samega sebe ne more razumeti brez sina. Zato sina potrebuje: čaka ga, ljubi, išče, mu odpusti, želi ga blizu sebe, tako blizu "kot koklja svoja piščeta". "Pojdimo danes domov s tema dvema podobama: David, ki joče, in drugi, načelnik shodnice, ki se vrže pred Jezusa, brez strahu, da bi postal sramota in bi se mu drugi smejali. V igri sta bila njuna otroka: sin in hčerka. S tema dvema podobama recimo: 'Verujem v Boga Očeta …' In prosimo Svetega Duha – kajti samo On, Sveti Duh, to lahko – da nas nauči reči: 'Abba, Oče!' To je milost," tako je papež sklenil homilijo. Milost je, da lahko Bogu rečemo Oče.

Vir: Radio Vatikan