Desnica naj zakoplje bojne sekire

| 26.02.2014, 14:30 Jože Bartolj

Čas bi bil, da Novakova, predvsem pa Janša vzameta pamet v roke in zakopljeta bojne sekire. Desno-sredinsko volilno telo je preprosto premajhno, da bi se SDS in NSi lahko med seboj napadali.

Kombinacija velike in močne ter dokazano pragmatizma zmožne SDS ter majhne, a principielne NSi, je realistična rešitev za desnico. Zdaj je situacija obrnjena: velika in močna SDS se kiti s principielnostjo in nepopustljivostjo, mali NSi pa očitajo (dejanski ali le očitani) pragmatizem. Narobe svet. Čas je, da Janša spremeni taktiko: le Nixon je lahko šel na Kitajsko.

SDS se mora začeti obnašati kot največja opozicijska stranka. Interpelacije in referendumi bi bolj pristajali majhni NSi. So že obrabljena orožja, od katerih števila in neučinkovitosti smo že vsi nekoliko utrujeni, morda celo SDS. Janez Janša bi moral paziti tudi na inflacijo ciničnih pripomb na Twitterju in se lotiti udbomafije in vlade z intelektualno kritiko, po kateri je nekoč slovel, in z diskurzom, ki je političen. Vsa prej omenjena orodja so namreč lahko občasna popestritev, ki zdrami volivce, toda resna stranka potrebuje predvsem resno politiko, kompetentne sektorske politike in mora ponuditi smiselne odgovore na globoko krizo – ob takšni vladi to res ne bi smelo biti pretežko. Največja opozicijska stranka s svojo neaktivnostjo nosi soodgovornost, da Slovenija gospodarsko še naprej tone.

Kdor je velik, morda ponuditi velike odgovore. Namesto, da bi to počela SDS, je NSi tista, ki se na vse pretege trudi oblikovati resen nacionalni program, kar pa je za stranko z veliko skromnejšimi človeškimi in drugimi viri velik, morda prevelik izziv. Seveda se SDS lahko upravičeno spušča v strankarske boje s političnimi nasprotniki, a na koncu koncev mora ponuditi rešitve, ki bodo vsaj približno sprejemljive za krog, širši od kroga volivcev, rešitve za nacijo.

NSi naj pazi, da ne bo šla na led napada na Janšo vsakič, ko se slednji ne zna zadržati, še zlasti pa naj v takšnih situacijah ne sprejme “prijateljske pomoči” levice. Najmočnejše orožje NSi niso nacionalni ekonomski programi, pač pa njena načela, njena integriteta, njena neomadeževanost z najrazličnejšimi aferami, pa tudi neomadeževanost s preteklostjo: NSi je zagotovo stranka tistih, ki so bili proti udbomafiji še v prejšnjih časih in ki niti v sanjah niso pomislili na članstvo v partiji. Seveda je ta neomadeževanost praviloma predstavljena in pogosto tudi dejansko manifestirana kot naivnost in nepoznavanje ozadij. Zato pa je toliko pomembnejše, da jo stranka spremeni v svojo prednost. Tega ne sme delati ne z imitacijo SDS-a, ne z napadanjem SDS-a, in seveda ne z naivnimi poskusi všečnosti medijem. Realno gledano, bo še nekaj časa prava vloga NSi biti nišna stranka načel, kar pa je nikakor ne dela nepomembno, prav tako pa načelna govorica ni nujno zadrta in ozka.

Visok uspeh SKD na prvih demokratičnih volitvah je ustvaril iluzijo, da so krščanski demokrati na Slovenskem lahko velika stranka, kar so tedanji njeni voditelji razumeli kot zeleno luč za politični pragmatizem. Ta pragmatizem je šel predaleč (kar je izkoristil Janša), poleg tega pa se je z razpustitvijo Demosa in kasnejšimi volitvami pokazalo, da so desno-sredinski volivci ves čas samostojne Slovenije v manjšini. Prihodnost krščanskih demokratov (NSi) je v stranki načel, prihodnost SDS v stranki pragmatizma in kompromisov, prihodnost desne sredine v razumnem sodelovanju med obema.

Več komentarjev na Casnik.si