Cestnik: Medijska koalicija za boljši jutri je možna
Slovenija | 24.01.2014, 14:09 Marjana Debevec
Ob godu zavetnika novinarjev sv. Frančiška Saleškega je katoliškim novinarjem spregovoril p. Branko Cestnik. Poudaril je, da je za novinarja osnovna krepost resnicoljubnost. Prepričan pa je tudi, da je prav z medijsko močjo mogoče preseči slovensko polariziranost. Predavanju p. Cestnika so prisluhnili poleg škofov Petra Štumpfa in Andreja Glavana tudi sodelavci Ognjišča, Radia Ognjišče, Družine ter še nekaterih drugih uredništev.
Resnice z interesom
Kot primer je p. Branko Cestnik navedel Pilata, ki je priznal, da ne ve, kaj je resnica. Ve pa, da mora ohraniti svoj položaj in mir v Galileji. Resnica morda obstaja, a prvi je interes, korist, moč. Interes zamenja resnico.
To je stanje današnjega sveta. Imamo veliko resnic z interesom, poudarja p. Cestnik. Lahko se vprašamo: Ali čista resnica sploh obstaja? Ideal resnice sicer mediji še gojijo. Dokler v novinarskem žargonu obstaja sintagma objektivno poročanje, obstaja objekt, torej nekaj, kar je zunaj nas. Gre za priznavanje neke objektivne resnice in torej relativizem ni v celoti zmagal.
Tradicija spoznavnega realizma – resnica je skladnost stvari in razuma. Resnico torej ustvari stvarnost in razum. Med njima mora biti skladnost.
Ljudje smo izvorno resnicoljubni
Človek od živali odstopa ravno po tem, da ima razum. Človek nima miru, dokler česa ne zve. Resnica ni samo koristna, ampak je tudi užitek. Radi bi stvari čim bolj poznali. Pomirjeni smo šele, ko razumsko raziskujemo in rečemo, točno tako se je zgodilo.
Resnicoljubnost je danes moralna vrlina. Še pred tem pa je po besedah p. Branka Cestnika naravno stanje možganov, ki deluje iz resnice in zaradi resnice. Smo narejeni, da gremo k tej luči. Izvorno smo ljudje resnicoljubni. Nasprotno temu je laž, ki nas prizadene v globino. Laž je šifra za zlo, poudarja Cestnik. Vsako zlo se začne z lažjo.
Resnica vas bo osvobodila, pravi Jezus. Nesvoboda je torej nujno povezana z lažjo. Dokler vlada laž, možgani ne delajo prav. Tako lažje prevlada navidezna resnica.
Nobena reforma ne more biti uspešna, če je ne spremlja glasnost, resnicoljubnost.
Zlo se vedno začne z lažjo
Mediji so resnicoljubni že zato, ker so mediji. Ko poročajo, poročajo resnico. Izven resnice jih ne bi smelo biti. Toda tudi na medijih je senca izvirnega greha. Lahko zavestno stojijo na strani laži ali konstruirane resničnosti. Ponavadi se to zgodi medijem v totalitarnih režimih, ali pa če so v lasti močnih političnih skupin. Zato se mora medij vedno znova filozofsko in psihološko preverjati, ali smo v službi resnice.
Medijski človek se mora zavedati, da operira z določeno močjo nad ljudstvom. Večji kot je medij, večjo ima moč in zato tudi večjo odgovornost. Resnica je vsakodnevni protistrup za vsakovrstne bolezni. Resnica pa tudi boli: lahko izgubimo privilegije in prihodke, pa tudi prijatelje. Vendar če medij izgubi resnicoljubnost, izgubi samega sebe. Mogoče bo na začetku težko, vendar se to na dolgi rok splača.
Razdeljen slovenski prostor
Slovenci smo prepričani, da obstajata dve resnici. Nimamo sredinskih medijev, trdi Cestnik. So levi in desni. Slovenska družba je matematično polarizirana. Po tej polarizaciji se nam približuje samo Madžarska. To je postalo značilnost našega nacionalnega karakterja. Če medij v tej družbi hoče preživeti, se specializira za eno resnico. Medijska sredinskost, ki je možna še v Italiji in v Avstriji, v Sloveniji več ni možna. Ni več greh proti resnici, če je medij ideološko profiliran. Medij se odloči za enega od interpretativnih modelov. Greh je, če se tega ne zaveda, in zavaja javnost s tem, da ni ideološki.
Največji sovražniki so bratje po orožju
Največji sovražnik potem niso več ljudje na drugi strani, ampak brat po orožju, ki te spreminja v svoj bilten. Tebi to odgovarja, ker ti zagotavlja zvesto bralstvo. Resnica pa je s tem prizadeta, poudarja Cestnik. Ko se odločimo za poročanje, se odločimo le za nekatere dogodke. Umetnost medija je, da selekcijo opravi tako, da resnica ni prizadeta. Prihodnost Slovenije bo odvisna od zdajšnjih uredniških usmeritev.
Medijska koalicija za boljši jutri je možna
Pred nami je edina mogoča rešitev: sožitje dveh slovenskih duš in skupna politično-medijska fronta proti korupciji, pravi Cestnik. Oboje, se pravi, dialog drugačnih in njihov skupen nastop za moralno prenovo - oz. formula „skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije“ - bi lahko združilo različne medije, ne da bi slednji zato morali odreči svoji idejni in politični usmeritvi. Medijska koalicija za boljši jutri je možna.
Zato bi morali po njegovih besedah napovedati vojno lastni biltenskosti. Prvi problem bodo v tem primeru bralci. Uredniki vedo, da nam bralci dajo kruh. Mediji namreč ostajajo razdeljeni zato, da služijo kruh. Vendar pa je medijska koalicija za boljši jutri možna. Povezanost proti korupciji bi kmalu pridobila bralstvo. Če bralcu pomagamo iz polariziranosti in živeti v resnici, ga bomo kmalu dobili. Treba se je odpovedati interesom.
Resnicoljubnost je prva lastnost dobrega medijskega delavca. Je notranji vir profesionalnega zadovoljstva. Tudi ko je resnica zakrita, vemo, kaj nam je storiti. Ne vemo, kakšna bo končna resnica,. Vendar vemo, da se moramo med seboj pogovarjati. Več kot se nas med seboj pogovarja, večja bo na koncu luč resnice.
Objavljamo celotno predavanje p. Branka Cestnika
Resnicoljubnost - predavanje novinarjem ob godu Frančiška Saleškega
„Kaj je resnica?“ To vprašanje je zastavil Pilat v tisti usodni uri, ko je moral presoditi o življenju in smrti nekega Galilejca. Sit upravljanja naporne province; sit lastne oblasti in krutih odločitev, ki spadajo k izvajanju oblasti; sit tudi judovskih verskih debat, ki jih ni razumel in se jih ni hotel truditi razumeti; … se Pilat izreče za agnosticizem. „Kaj je resnica? Ne vem, kaj je resnica. Ker ne vem, kaj je resnica, me ni treba skrbeti, ali se bom glede še enega verskega fanatika odločil prav ali narobe.“ Pilat se izogne moralni dilemi. Spoznavni relativizem ga bo rešil tesnobe. Vendar se zadeva tu ne konča. Nekak kriterij, nekak nagib bo Pilat vendarle moral uporabiti, da bo izrekel sodbo. Pilat razmišlja nagonsko: „Ne vem, kaj je resnica, vem pa kaj je moj in kaj državni interes. Moj interes je ohraniti milost v cesarjevih očeh. Interes države je politični, socialni in vojaški mir v Jeruzalemu.“ Pilat se odloči. Galilejca obsodi na smrt. Resnica morda obstaja, a prvo kar obstaja in je neposredno razvidno je interes, korist, moč. Interes zamenja resnico.
To je v veliki meri stanje današnjega sveta. Kakor imamo kopico vod z okusom, ki pa zato niso več čiste vode, tako imamo veliko resnic z interesom. Je z interesom iskana in izpovedana resnica še resnica? Čista resnica obstaja? Eno najpomembnejših vprašanj filozofije od Kanta naprej. In seveda vprašanj medijev. Lahko rečemo, da ideal resnice mediji še gojijo. Dokler v novinarskem žargonu obstaja, denimo, sintagma „objektivno poročanje“, še priznavamo, da obstaja „objekt“, se pravi, da obstaja nekaj kar stoji samo po sebi, zunaj nas; stvar, ki je ali se je zgodila zunaj subjekta.
Ponovimo Pilatovo vprašanje: „Kaj je resnica?“ Najstarejša in najmočnejša tradicija je Aristotelova. Povzelo jo je krščanstvo s Tomažem Akvinskim na čelu. To tradicijo, ki jo lahko imenujemo tudi tradicija spoznavnega realizma, najbolje ujame formula, ki naj bi jo je skovala srednjeveška filozofija še pred Akvincem. Resnica je „adaequatio rei et intellectus“ - skladnost stvari in razuma. Resnico torej „ustvarita“ stvarnost na eni strani in človeški intelekt na drugi. Med stvarnostjo na eni in intelektualno predstavo, se pravi, pojmi, jezikom... na drugi pa mora biti „adaequatio“ - t.j. skladnost. Če rečem, „danes je petek in sneži“, sem povedal resnico, ker se moja intelektualna zaznava skladna s stvarnostjo.
Človek je ustvarjen za resnico. To velja na splošni antropološki ravni, saj odstopa od živali ravno po organu za resnico, ki so možgani, ki je razum; in to velja na čisto vsakdanji psihološki ravni. Človek nima miru, dokler česa ne zve, spozna, dojame. Resnica ni samo koristna, je tudi užitek. Človek uživa v resnici. Vsi npr. hlastamo po vedenjih, ki nam ne bodo nikoli koristila. Verjetno nam nikoli ne bo osebno koristilo, kako se preživi na grenlandskih ledenikih, a z velikim užitkom gledamo nekega Bear Gryllsa, kako skače po tamkajšnjih ledenih gmotah. Točno vemo, da preteklosti ne bomo spremenili, a kljub temu hočemo čim bolj natančno vedeti, kako so bile poražene enote Aleksandra Velikega pred 2300 leti tam nekje v Indiji. Ne rečemo, češ saj je vseeno, kako se je končala vojaška avantura Aleksandra Velikega, temveč smo pomirjeni šele, ko razumsko raziskovanje zaključimo z: „Točno tako je bilo!“
Resnicoljubnost danes razumemo kot moralno vrlino. Ampak še preden je postala moralna vrlina ali novinarski ideal, je, če se tako izrazim, naravno stanje naših možganov. Možgani delujejo v smeri resnice in zaradi resnice. Skratka, resnica je luč, ki vabi k sebi. Mi pa smo ontološko in psihološko narejeni, da k tej luči gremo. Izvorno smo ljudje resnicoljubni. Nasprotno temu gibanju je gibanje k navidezni luči, ki je laž. Izvirni greh se je zgodil, ko je nekdo nasedel laži nekoga drugega. Laž se poigra z našo resnicoljubnostjo in nas prizadene v globino. Laž je šifra za zlo.
„Resnica vas bo osvobodila,“ pravi slavni Jezusov rek, katerega idejno sorodnost pa lahko zasledimo že pri starih Grkih in v gnozi. Če rek beremo kot negativ, lahko rečemo: nesvoboda, psihološka ali družbena, je nujno povezana z lažjo, z neresnico. Dokler vlada laž, če spet grobo povemo, možgani ne delajo prav, in v tem narobe spoznavnem svetu se z večjo lahkoto ugnezdi krivica, prevara, represija, navidezna resničnost, manipulacija,... Resnica je prva osvobodilna sila človeštva. Slednje potrjuje dinamika psihoanalize in psihoterapije. Če se ne dokopljemo do resnice o sebi, včasih do točno določenega dogodka iz našega otroštva, terapija ne steče. Nenazadnje zdravilno naravo resnice potrjujejo tudi velike družbene spremembe v zadnjih desetletij. Gorbačovova „perestrojka“ npr. bi bila še en kozmetični popravek totalitarnega sistema, če je ne bi spremljala silna želja po resnici, po odprtem pogovoru, po koncu zapovedanega molka. Gorbačov je zato ob „perestrojki“ razglasil še „glasnost“, svobodo govora. Ko je nastopila svoboda govora, se je osvobodilna sila resnice sprožila in prišlo je do tektonskih sprememb v zgodovini človeštva XX. stoletja.
Tako je torej mesto in moč resnice v življenju ljudi. Ljudje smo resnicoljubni že zato, ker smo ljudje – razumna bitja. In mediji? So tudi mediji resnicoljubni že zato, ker so mediji?
Resnica je ustanovna listina, biblija in program vseh medijev. Ko mediji poročajo, poročajo resnico; ko mediji komentirajo, razmišljajo o resničnih dejstvih. Izven resnice medijev ne bi smelo biti. Ampak mediji niso nad človeško zgodovino, ki je tudi zgodovina skušnjav in stranpoti. Čeprav radi poudarjajo svojo plemenito poslanstvo, recimo, „varuhov demokracije“, to še ne pomeni, da na njih ni sence izvirnega greha. Kakor je možno, da perverzni duhovnik zlorablja pastirsko moč za zadovoljitev svojega nagona ali da podkupljeni sodnik sodi krivično, tako je možno, da medij zavestno stoji na strani laži oz. na strani določenega interesa ali konstruirane resničnosti. Običajno se to zgodi medijem, ki so v službi totalitarnih režimov ali pa zelo močnih političnih in ekonomskih interesnih skupin. Takšni mediji so zavezniki neresnice. So graditelji kulture laži in zamolčanih ter prepovedanih resnic. Za demokracijo in sploh za sožitje ljudi so taki mediji lahko smrtno nevarni.
Medij se mora zato vedno znova, če tako rečemo, filozofsko in psihološko preverjati. Kakšen je naš odnos do resnice? Ni namreč vseeno, če smo filozofsko gledano dediči klasičnega spoznavnega modela „adaequatio rei et intellectus“ ali pa če smo bolj postmoderno in strukturalistično naravnani. Kaj je dogodek v prvem filozofskem modelu, ko ima primat stvarnost, in kaj je dogodek v drugem, ko ima primat struktura, jezik? Kaj pravzaprav razumemo pod sintagmo „objektivno poročanje“, če pa od Kanta naprej vse bolj verjamemo, da je bolj pomembno to, kar se zgodi v naši glavi, kot to kar se zgodi v stvarnosti zunaj naše glave? Ni narobe, če je filozofsko-spoznavno ozadje našega medija namesto v Aristotelovi tradiciji (zadnji veliki filozof te smeri pri nas je bil Janžekovič) pač v tradiciji postmodernega strukturalizma ali celo ludizma, narobe pa je, da se tega pri ustvarjanju lastnega medija ne zavedamo.
Medij se mora preverjati tudi z vidika lastne moči. Koliko smo medijski delavci očarani nad močjo? Smo morda malce opiti od tega, da nam vsakič, ko poročamo, na drugi strani verjamejo? Kaj je z tihim rakom intelektualcev, ki se mu reče cinična distanca? Smo se morda že navadili na pilatovsko umivanje rok: v smislu, da sicer vemo, da ne poročamo povsem prav, a interes je močnejši kot resnica?
Ko sem l. 1993 kot prostovoljec v begunskem centru na Ptuju govoril z eno starejšo begunko o tem, kdo je začel vojno v Bosni, ni rekla, da Milošević ali Tuđman ali Izetbegović temveč, da so to bili mediji. Medijska propaganda je bila tako močna - je dejala - da je ona sama popustila in na koncu verjela bolj medijem kot lastnemu izkustvu. Njeno izkustvo je bilo, da so pripadniki drugega naroda dobri in da se z njimi da živeti, medijsko bombardiranje pa je bilo tolikšno, da jo je na koncu
obvladal strah pred drugačnimi in je tudi ona podlega logiki državljanske vojne in sovraštva. Stvarnost dobrih sosedov je v njenem intelektu dobila podobo stvarnosti hudičev. Skratka, medijski človek se mora zavedati, da operira z določeno močjo nad ljudstvom. Večji je medij, več je te moči in večja mora biti odgovornost.
Resnica je, kot smo dejali, ustanovna listina in biblija medijev, je pa tudi vsakodnevni protistrup za raznovrstne medijske skušnjave in bolezni. Resnica ni vedno razvidna, do nje ni lahka pot, resnica tudi boli. Zaradi resnice lahko izgubimo ne samo privilegije in prihodke, včasih smo lahko celo ob osebne prijatelje. Skušnjava ne biti zvesti resnici ob določenem dogodku je zato za vogalom. Vendar če medij izgubi resnicoljubnost, izgubi samega sebe. Odločitev bo pogosto težka, ampak dolgoročno se edino resnica splača. Laž ima kratke noge.
In slovenska zgodba? Kako je z resnico v njih? Slišimo teorijo, da je več resnic. Slovenci smo to teorijo množično zavrnili. Za nas, ki smo edini moderni evropski narod z dvojino, sta tudi resnici le dve: naša in njihova. Bolj natančno: resnica je ena – naša. Njihova je laž.
Slovenci nimamo sredinskih medijev. Vse medije, vključno s Cicibanom in verskim tiskom, složno razdelimo na levo ali na desno. Slovenska družba je matematično polarizirana in ideološka polariziranost je postala malodane značilnost našega nacionalnega karakterja. Mediji kot da ne morejo in ne smejo biti bistveno drugačni od družbe. Če medij v tako polarizirani družbi hoče preživeti, zgleda, da mu ne preostane drugega, kot da se „specializira“ za eno resnico in da torej postane glasnik ene interesne skupine. Nekateri mediji so specializirani za levo politično resnico, drugi za desno. Medijska sredinskost, ki je, recimo, še možna v Italiji in v Avstriji, v Sloveniji več ni možna.
Noben greh ni, niti greh proti resnici, če je medij politično, idejno ali versko profiliran. Pravzaprav bi popolnoma neideološki medij bil tudi popolnoma prazen medij. „Glava brez predsodkov, je prazna glava,“ uči filozof Francis Bacon. Resnica ni vedno razvidna, poti do nje je več, obstaja tudi več interpretativnih modelov. Medij se prej ali slej odloči za enega izmed njih ali v kakšnega od njih avtomatsko ujame. Greh pa je, če to prikriva sebi in drugim. Če se torej tega noče zavedati, če lastno ideologijo prikriva javnosti in če zavaja javnost z neko neobstoječo „nadideološkostjo“. Pri tem je nevarnost sledeča: Največji sovražniki ideološko profiliranega medija niso tisti, na oni stran frontne črte, temveč nekdo, ki je na tvoji strani in se s teboj takorekoč „z ramo ob rami“ bori za „našo skupno resnico“. Ta tvoj „brat po orožju“ te vse bolj spreminja v svoj bilten. Tebi to odgovarja, saj ti s tem zagotavlja zvesto bralstvo. Ampak na tej točki pa že lahko rečemo, da je resnica silno ogrožena, če ne usodno prizadeta.
Vsak medij ima seveda svojo uredniško politiko. Uredniška politika pomeni, da se med ogromno možnostmi, kaj in kako povedati, kaj in kako komentirati, odločimo za le nekaj od njih. Resničnih dogodkov je namreč preveliko, da bi jih lahko nek medij v celoti objel in o vseh poročal. Selekcija je potrebna. Umetnost medija je, da selekcijo dogodkov opravi na način, da ni prizadeta resnica. Pravzaprav je urednikovanje večja umetnost kot poročanje. Novinarji so zvezde, a urednik je tisti, ki jih postavlja v določeno konstelacijo in jim daje določeno smer.
Ni preveč reči, da bo prihodnost Slovenije odvisna tudi od zdajšnjih strateških uredniških usmeritev. Kriza, ki je gospodarska in moralna, je razgalila marsikaj. Tudi nujo po novem strateškem zasuku v vsaj nosilnih medijih. Če imamo določeno idealno predstavo o pokrizni Sloveniji jutrišnjega dne, bi se ta ideal moral že danes poznati v medijih. Mediji torej s podtonom prihodnje utopije. Kakšen utopije? Leva Slovenija ne bo nikoli porazila desne Slovenije in obratno. To bi lahko vsi skupaj že dognali. Pred nami je edina mogoča rešitev: sožitje dveh slovenskih duš in skupna politično-medijska fronta proti korupciji. Oboje, se pravi, dialog drugačnih in njihov skupen nastop za moralno prenovo - oz. formula „skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije“ - bi lahko združilo različne medije, ne da bi slednji zato morali odreči svoji idejni in politični usmeritvi. Medijska koalicija za boljši jutri je možna.
Na Slovenskem bi v tem oziru mnogi mediji morali napovedati vojno lastni biltenskosti. Kako bomo vedeli, da so zagotovo nehali biti bilteni? Naj bom konkreten in nazoren: Biltenskosti bomo rešeni, ko bo Mladina kakšno kritično naslovnico posvetila Kučanu, Reporter Janši, Družina Slovenski škofovski konferenci. Vendar prvi problem pri tem ne bi bili nosilci oblasti - Kučan, Janša in škofje – prvi problem bi bilo najbolj zvesto bralstvo teh medijev, ki bi tako Mladino, Reporter in Družino vrglo v koš in začelo množično odjavljati. To uredniki dobro vedo. Bralstvo ima vedno prav, bralstvo nam daje kruh. Igra se nadaljuje. Politika je razdeljena, ljudje so razdeljeni, mediji so razdeljeni. Vsi sprti – vsi srečni?
Imejmo ambicijo: Medijska koalicija za boljši jutri je možna. Formula „skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije“ bi prej ali slej pridobila dober del bralstva, gledalstva in poslušalstva na svojo stran. Ne pozabimo: človek je ontološko in psihološko ustvarjen za resnico. Resnica ima izreden osvobodilni naboj. Če bralcu pomagamo iz pasti polariziranosti, ki je past neresnic, delnih resnic, agresivnih resnic, ga bomo kmalu imeli na svoji strani. Hvaležen nam bo, ker je lepše živeti v resnici kot delni resnici, ker je boljša čista voda kot voda z okusom. Če pa imamo mediji na svoji strani bralca, se lahko branimo tudi po hierarhični lestvici navzgor ter v skrajnem primeru odrečemo pokorščino v ozke interese zagledanemu lastniku ter se izmaknemo iz hipnotičnega območja politike, četudi imamo tam svoje „brate po orožju“, na katere te vežejo skupni nazori in politične strasti.
„Kaj je resnica?“ vpraša Pilat, nato pa tistega Galilejca obsodi na smrt. Rekli smo, da je Pilatova resnica tipična resnica z interesom, resnica, ki se naslanja na argument moči. Toda, zanimivo, Pilat si pri tem umije roke. Umivanje rok govori v prid obstoja oblastnikove vesti. Pilat globlje v sebi - in tudi s pomočjo njegove žene - vendarle ve, da bo obsodil nedolžnega. Pilat opravi torej več operacij hkrati. Razglasi, da ne ve, kaj je resnica - in se zateče v agnosticizem; obsodi po nagibu interesa – in razglasi primat volje po moči; globoko v sebi ve, da to ni prav, a zadeve ne ustavi – rojeva se cinik. To troje – ležerni agnosticizem, volja po moči in cinična distanca – je še dandanašnji alternativa resnici. Tudi ko gre za medije.
Na drugi strani imamo resnicoljubnost. Ne veščina pisanja, nastopanja in pripovedovanja, pač pa resnicoljubnost je prva dika medijskega delavca. Resnicoljuben medijski delavec je kakor pristno pobožen duhovnik ali kakor dosledno pravičen sodnik. Resnicoljubnost je notranji vir profesionalnega zadovoljstva. Pot k resnici je včasih res težka. Ampak tudi, ko je resnica zakrita, ko niti ne razumemo najbolje, kaj je prav in kaj narobe, vemo, kaj nam je storiti: v svojih medijih odpirati prostor pogovora. Ne vemo, kakšna bo končna resnica, vemo pa, da se o tem moramo pogovarjati. Bolj različni se med seboj pogovarjamo, večja bo na koncu luč resnice.
Branko Cestnik, Ljubljana, 24. januar 2014
