Mladi znajo živeti vero in ljubezen

| 13.01.2014, 09:29

Romarji iz Strasbourga so bili gostje Dijaške oddaje. Pet mladih, ki se je udeležilo ekumenskega romanja Zaupanja na zemlji, v organizaciji bratov iz Taizeja. Srečanja se je letos udeležilo tudi lepo število slovenskih mladih, okrog 250. S prihodom na Evropsko srečanje mladi odgovarjajo na povabilo iti k izvirom, k odkrivanju evangelija v molitvi, tišini in pogovoru z drugimi. Na tak način vsak lahko znova odkrije smisel svojega obstoja ter najde spodbudo za svoje obveznosti v vsakdanjem življenju.

Krištof Fajdiga: „Romanje zaupanja na zemlji mi je bila letos dobra izkušnja. Dvakrat sem že bil na tovrstnih srečanjih, vendar sem letos najbolj v polnosti dojel smisel dogodka. Najbolj všeč mi je gostoljubnost ljudi in odprtost za združevanje vseh, čeprav različnih prepričanj in veroizpovedi. Živel sem pri anglikanski družini, kjer smo se že prvo popoldne pogovarjali tudi o razlikah, ki jih živimo. Pa jih ni veliko, recimo pri njihovi maši, nekoliko drugače nastopa pridigar. Bolj igralski nastop ima in pridiga bolj živo, kot smo pridiganja vajeni mi. Kar seveda ne pomeni, da pri nas pridige niso dobre. Nasprotno. Samo njihove so nekoliko drugačne.“

Marko Gruden: “Meni je bilo super, všeč mi je bila preprostost, spiš na tleh, ješ in tudi moliš, vse na tleh. Zanimive so bile tudi molitve in delavnice, tudi samo potepanje po mestu. Posebej pa se me je dotaknila tišina, ki zavlada ob trenutkih molitev in slavljenja, kljub nepregledni množici mladih na kupu. Prijetno presenečenj sem bil tudi, kako so mladi takoj pripravljeni za delo, za katero koli. To je drugačna slika od realnosti, ki jo poznamo doma. Tistih nekaj dni paše živeti tako preprosto in v predanosti za druge. Je bolj zanimivo. Priznam pa, da ne bi mogel ves čas. Včasih je težko biti na razpolago. Imamo pač svoje delo, na srečanju pa smo bili svojih obveznosti razrešeni.“

Maja Kos: „Sem zelo vesela, da sem se odločila za udeležbo na srečanju, ker sem se prijavila zadnji dan. Najbolj me je prevzela tolikšna pripravljenost pri ljudeh gostiteljih, narediti veliko dobrega za nas, bili smo jim v breme, oni pa so nam kazali tolikšno odprtost. Moji dnevi so bili zelo natrpani, veliko časa sem porabila za vožnjo, ker sem skupaj s še nekaterimi dekleti živela blizu meje s Švico. V družini, kjer smo živeli, so imeli štiri hčere, ki so nam vse pripravile. Zanimivo mi je bilo, kako so mladi odprti za nova prijateljstva. Jezik ni nikakršna ovira.“

Matic Mihelič: „Jaz sem bil na evropskem srečanje, na Romanju zaupanja na zemlji prvič. Navdušila me je prijateljica, ki je imela vsakič ob vrnitvi toliko navdušenih zgodb. Tudi „moja“ družina, pri kateri sem živel, se je skupaj z nami udeleževala molitev in ostalega programa. Ko smo se razšli, je ob slovesu priteklo tudi nekaj solz. Prišli smo prerojeni nazaj. Odločil sem se, da bom zdaj tudi v Ljubljani redno hodil na Taizejske molitve. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, najbolj pa me nagovarja tišina, ki jo v sedanjem svetu težko najdeš. Tišino, ki dviguje in nas povezuje v iskanju Boga.“

Tjaša Dernikovič: „Na tovrstnih srečanjih se lahko globlje raziščeš. Tudi silvestrski večer je bil pester, najprej smo se uro pred polnočjo zbrali pri molitvah v cerkvi. Nato pa smo bili na Festivalu narodov, kjer smo mladi s točkami glasbe in različnih drugih nastopov, predstavili vsak svojo domovino. Mi smo plesali na Golico in res pripravili radoživo zabavo. Blizu polnoči smo prižgali svečko in v tem duhu miru pričakali novo leto. Sploh nisem opazila nikakršnega bučnega pokanja ali kaj podobnega. Drugačno, nekaj novega, zelo doživeto.“