Hospic

Biti za druge!

Dobro delo dobro dene | 20.01.2014, 13:34

"Mimo hiše Hospic, ki stoji v Ljubljani na Hradetskega cesti od leta 2010, se peljem nekajkrat na teden in pogosto mi misli ob lepi zunanjosti zdrsijo v notranjost. Sprašujem se, kako izgledajo sobe, kaj se tisti hip v njih dogaja, koliko ljudi se poslavlja," pravi Blaž Lesnik, ki je danes v to hišo vstopil. In z njim vstopamo tudi vsi mi.

V hiši je srečal prostovoljko Martino Habič, ki je s Hospicem povezana že 17 let. "Že od mojega otroštva ven sem obkrožena z ljudmi. Prihajam iz velike družine, kjer se je dogajalo veliko veselja in tudi žalosti, tudi poklicno sem delala z ljudmi, poročila sem se v družino, kjer je bila bolezen in preprosto sem se za prostovoljstvo odločila zato, ker imam rada ljudi in rada delam dobro," je povedala ga. Martina.

Do kam lahko gre medicina, kje je človekovo dostojanstvo ob odhodu in kako najti to ločnico: "Na to dilemo se najde odgovor tako, da se posluša in začuti bolnika. Bolnik naj bi bil tisti, ki bi odločal o sebi.... Medicina veliko veliko pomaga, ampak telo pove svoje," pravi prostovoljka Martina.

Martina Habič in Blaž Lesnik © Izidor Šček

Dan prostovoljke

"Moram reči, da se prav veselim vsakega ponedeljka, ko vstopam v hišo Hospic. Zjutraj je moja prva pot v našo kapelo, kjer se priporočam za božjo pomoč in sv. Duhu naj me napolni z živo vodo dobrote, ljubezni, ponižnosti. Potem stopim do prvega v hiši, ki mi je dosegljiv, do sestre, da se seznanim s stanjem v hiši, kakšni so bolniki, kakšne so potrebe... seveda kdo je odšel, kdo je na novo prišel, potem pa grem v čajno kuhinjo in začem pripravljat kavo, čaj. nato stopim do sob, do bolnikov in jih vprašam, kakšen želje imajo, da oni povedo..."

Hospic ni nujno povezan s starostjo

Človek misel na smrt odriva in se ob hitenju in vsakodnevnih opravilih ne ukvarja z mislijo na odhod. Hišo Hospic mnogi povezujejo s starostjo. Pa ni vedno tako. Ko je naša ekipa zjutraj stopila v hišo Hospica je na hodniku gorela svečka. V zgodnjih jutranjih urah današnjega dne, se je poslovila gospa pri 36 letih. Njen mož nam je zaupal, zakaj so Hospic izbrali za njeno zadnje zemeljsko zavetje.

"Prej nisem poznal te hiše, nič nisem vedel o njej... V bolnici je vse neka rutina, obiski so pogojeni s časom. Tukaj lahko prideš, vzameš si čas, osebje si vzame čas za bolnika, tudi če nas ni svojcev, so oni lahko ob njemu, ga negujejo, božajo, se z njim pogovarjajo. Vedno pomagajo, da se vsi pripravimo na zadnji trenutek. Vsa čast jim, tega v bolnici nisem doživel..."

Hospic skriva težke zgodbe © Izidor Šček

Hospic pomaga pri negi, tudi v primerih, ko gre za zelo zahtevno bolezen. "Ko so bolečine, osebje takoj pomaga in poskrbi za bolnika. Za ljudi, ki imajo bolečine takoj poskrbijo," je svoje občutke nizal Blaž in delil tudi izkušnjo, kaj je to pomenilo zanj in sina, ganljivo in hkrati ohrabrujoče pa je slišati tudi, kako lepo je lahko slovo.

"Bolezen in slovo žene, naju je s sinom globoko povezala. Prej sva bila povezana, zdaj pa sva izredno povezana. To je taka sprememba, tudi v njemu se vidi, koliko je zrastel, pa je šele pet let star.... V štirih mesecih se je zgodila očitna sprememba... Še vedno je otrok, pa je v tem času izredno duhovno zrastel..."

Skrbijo zame!

Ko sem se ustavil v sobi g. Francija, mi je v oči padla slika na steni, fotografija gospoda nekje v osrčju gora, Mala Mojstrovka, mi je kasneje v pogovoru povedal. "Na veliko gorah sem bil, zelo veliko, mogoče še preveč. Sploh sem to opazil, ko se je počasi začel čas iztekati." In spomini, kaj mu pomenijo: "Žena mi največ pomeni. Problem je v tem, da tega takrat ne ceniš dovolj. Potem pa je kar naenkrat vse drugače..."