Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Jakob ČukJakob Čuk
Tanja DominkoTanja Dominko
Joseph Mussomeli v pogovoru s Petro Gorše (foto: ARO)
Joseph Mussomeli v pogovoru s Petro Gorše

Mussomeli za Radio Ognjišče: „Recimo, da dam vladi -4“

Svet | 08.01.2014, 20:23 Petra Stopar

Ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli je v intervjuju za naš radio izrazil upanje, da bo leto 2014 za Slovenijo boljše kot lansko, a svari pred pretiranim 'samozadovoljstvom' ali optimizmom, ki je vzkipelo ob objavi stresnih testov slovenskih bank. Poudarja, da so še vedno potrebni koraki za preprečitev enakega bančnega scenarija v prihodnje. V preteklosti je po njegovem mnenju na žalost večina delala tako, kot je bilo najbolje za njih, ne pa za celotno Slovenijo. Kljub temu je prepričan, da smo Slovenci na osebni ravni zelo pošteni. Svoj mandat tukaj ocenjuje kot uspešnega, čeprav bi se dalo na gospodarskem področju storiti še več, predvsem glede privatizacije.

Mussomeli se je dotaknil tudi vprašanja sprave, korupcije ter nekaterih vidnejših mednarodnih dogajanj. V nadaljevanju objavljamo celoten intervju, ki je bil predvajan v sklopu redne radijske oddaje Pogovor o.

V kakšnem spominu vam bo ostalo leto 2013?

Z vidika Slovenije, menim, da je bilo leto zelo zbegano, z vzponi in padci. Začelo se je obetavno, nato se je zrušila vlada, pojavile so se skrbi glede gospodarstva … Takšnega leta nisem pričakoval, toda Slovenija je preživela, in upam, da bo to leto boljše.

Kmalu boste prenehali s svojo funkcijo veleposlanika v Sloveniji, sicer niti mi niti vi ne veste, kdaj. Pa vendarle, vaše delo se približuje koncu, kako bi ocenili vaš mandat in minula tri leta?

Res ne vem, kdaj bom odšel. Veliko Slovencev je upalo, da bom odšel lani avgusta. Lahko, da bom odšel v roku parih mesecev, morda marca ali aprila, morda šele poleti. Za mojo družino in zame je bilo čudovito, v večini primerov se je pokazalo, da tu najlaže živimo, saj je zelo udobno, ljudje so vedno prijazni, celo tisti, ki me ne marajo. Za nas kot družino je bilo zelo prijetno. Na ravni poklica pa je bil moj mandat poln izzivov: Zunanji svet si Slovenijo predstavlja kot majhno in zelo popolno državo, kot kakšen 'disneyland', kjer se vsi razumejo in je vse lepo. To, da sem se prebil skozi to lažno predstavo in dojel, da je Slovenija v resnici veliko bolj zapletena, je bil v zadnjih treh letih velik izziv zame.

Kako se je Slovenija spremenila v teh treh letih?

Ne bi rad prevalil krivde nase, ampak menim, da so Slovenci danes veliko bolj pesimistični ter cinični do vlade in javnih ustanov. Ko sem prišel, se je ravno začela gospodarska kriza, kmalu zatem še politična, zato so bila zadnja tri leta za Slovenijo zares preoblikujoča, to je bil res čas velikih sprememb. Zdaj jih morda ne zaznamo, a Slovenci se bodo tega časa čez nekaj let spominjali kot zelo težkega in nenavadnega.

Bo po vašem mnenju letošnje leto bolj optimistično?

Rad bi tako rekel, a se tolikokrat zmotim, da raje ničesar ne napovedujem. Ker je Slovenija lansko leto preživela in ker so bili za rešitev nekaterih stvari sprejeti določeni ukrepi, me skrbi, da se bo zgodilo ravno nasprotno – da bodo ljudje, še posebej v vladi, preveč optimistični, da bodo mislili, da je zdaj vse v redu, ter se tako dela lotili po starem. Temu ne bi rekel optimizem, ampak samozadovoljstvo, za katerega se bojim, da lahko postane resnično. Če bo do njega prišlo, se nam v prihodnosti slabo piše. Tako lahko v letih 2015 in 2016 na površje pridejo stare težave, ki jih bo še težje popraviti.

Kako ocenjujete diplomatske odnose med ZDA in Slovenijo?

Menim, da so zelo trdni. Dejstvo, da imate kljub tako neprijetnemu veleposlaniku dobre odnose, pomeni, da je odnos med državama precej zdrav in trden. Odnosi s Slovenijo so vedno dobri, ne glede na to, ali je vlada leva ali desna.

Ali ste si zadali kak cilj, ki ste ga želeli v Sloveniji izpolniti in ste uspeli, ali ste doživeli tudi kakšno razočaranje?

Mislim, da je seznam razočaranj daljši od tistega z uspehi. Pri veliko stvareh nisem uspel doseči tistega, kar sem upal, da bom. Če sem natančnejši: Kljub temu, da so se s tem strinjale tri vlade poprej, se nismo nikoli uspeli do konca dogovoriti o tem, da bi država sprejela enega od zapornikov Guantanama in njemu ali njegovi družini ponudila zaščito. Kar zadeva reform v gospodarstvu, ne vidim napredka pri privatizaciji, prav tako pri kakšni drugi reformi. Še pred dvema letoma smo verjeli, da se bo to zgodilo, a se pač ni. Izgube so večje, kot smo pričakovali. Do neke mere smo bili uspešni. Mislim, da je odnos zdaj bolj iskren in odprt. Kar zadeva spravo, čaka Slovenijo še veliko dela, ampak vidim izboljšave. Med levico in desnico je več odprtosti in družbenega dialoga. Upamo, da smo k temu vsaj malo prispevali tudi mi, s tem, ko nismo ločevali in smo bili odprti v skrbeh glede sprave. Tega sicer ne jemljem za velik uspeh, je pa vsaj izboljšanje.

Kakšen je vaš komentar na stanje v slovenskem bančnem sistemu – menite, da je vlada začrtala pravo pot k sanaciji bank in okrevanju gospodarstva?

Nisem ravno poznavalec bank ali gospodarstva, kljub temu pa menim, da bi bilo lahko boljše, lahko pa tudi veliko slabše. Po mojem mnenju je bila dokapitalizacija potrebna, pri čemer bi morali bolje poskrbeti za male delničarje. Pomembno se je tudi zavedati, da zgolj dokapitalizacija ni dovolj, postaviti je treba močnejše varovalke, da se pojav istih zgodb iz preteklosti prepreči. To pomeni, da morajo banke resnično postati profesionalne in zasebne. Dokler so v rokah države, se bo skušnjava dajanja slabih posojil tistim, ki so z bankami politično povezani, čez nekaj let spet pojavila. Recimo, da dam vladi oceno minus štiri. Lahko bi bilo veliko slabše, ni pa še dovolj storjenega za to, da se zagotovi prihodnost, ki je potrebna.

Kako je z zanimanjem ameriških vlagateljev v slovenski trg?

Vlaganje tujega kapitala je tisto, česar Slovenija resnično potrebuje več. Potrebujete prihod tujih podjetij, saj je država tako majhna, da res rabi pomoč in zunanje naložbe. Na površju Slovenija daje vtis zelo dobrega kraja za tuje naložbe: ljudje so visoko izobraženi, dobri delavci, infrastruktura je dobra, vsi govorijo angleško, kar je res naklonjeno tujim vlagateljem. Težava je v birokraciji, ki je tako zmedena in zapletena. Celo v zadnjem času smo bili priča frustracijam, kot na primer pri poskusih privatizacije Fotone, kjer postopek ni dovolj pregleden in predvidljiv. Slovenija še ni čisto razmislila o tem, kaj želi storiti in kako. V zadnjih desetih letih se je tako podaljšal seznam ameriških podjetij, ki so preobremenjena s poskusi, da bi se prebila skozi slovensko birokracijo in dejansko vlagala v državo.

Kaj menite o slovenski politiki in načinu iskanja rešitev za težave, kako vidite sodelovanje med strankami in njihovimi vodji?

No, glede na to, da prihajam iz Amerike, ne smem biti preveč kritičen, saj so naši politiki prav tako patetični kot vaši. Zagotovo pa je tako v Sloveniji kot v Ameriki prisotna nekakšna ozkoglednost. Premalo politikov je osredotočenih na to, kaj je najbolje za Slovenijo, večina jih gleda na to, kaj je najbolje za njih in njihove prijatelje. To se da opaziti v rivalstvu med strankami in različnimi osebnostmi - redkokdaj dosežejo soglasje. Zato sem že večkrat poudaril, da je dobro, ker imate predsednika, ki se lahko pogovarja z obojimi, tako s tistimi na levici kot na desnici. Predsednik Pahor je nekdo, ki zna predlagati ali izbrati ljudi, kot je na primer storil pri novem varuhu človekovih pravic ali vodji Banke Slovenije, ki imajo tako glas leve kot desne strani. Potrebovali bi več takšnih, a na žalost ni toliko politikov, ki bi delali za soglasje, več jih je zaposlenih s tem, kako bodo prizadeli drugo stran.

V Sloveniji je korupcija, predvsem v javnem sektorju, na zelo visoki ravni. Decembra smo spremljali kriminalistične preiskave o sistemski korupciji v zdravstvu. Kje vidite težavo korupcije v naši državi?

Kamorkoli sem šel, sem naletel na korupcijo, vključno z Ameriko. Nevarnost v Sloveniji vidim v tem – naj se sliši še tako ironično – da so Slovenci tako zelo pošteni. Rekel bi, da je na osebni ravni povprečen Slovenec veliko bolj pošten od povprečnega Američana in zagotovo bolj od kateregakoli drugega državljana države, v kateri sem že živel. To ti da vtis močne integritete in poštenosti, ki jo najdete na primer na Norveškem ali Švedskem. Težava tu je v tem, da ko se povzpneš višje in prideš do osebnih povezav med ljudmi na pomembnih položajih, ugotoviš, da je prisotna visoka stopnja korupcije, ki pa ni tako očitna ravno zato, ker je ni pri malem človeku: Policistu ne boste plačali, da vam ne napiše kazni za prehitro vožnjo, in tudi gasilcev vam ni treba plačati, da vam pogasijo požar. Ljudje se obnašajo profesionalno na nižjih ravneh, zaradi česar dobimo občutek o zelo spodobni in pošteni družbi, kar pa v resnici ni res, če se znajdeš na višjem nivoju.

Zagotovo je veliko politikov in vplivnih ljudi, ki so pošteni, ampak vse je tako medsebojno povezano in ljudje vedno poskrbijo za tiste, ki jih poznajo. To je razlog, zakaj so šle stvari v bankah narobe. Morda nekdo ni ravno dobil kovčka z denarjem, je pa verjetno bilo tako, da ker so bili na pravi politični strani, najsi bo na levi ali desni, ali pa so bili morda kako drugače politično ali prijateljsko povezani, so drug drugemu raje delali usluge, kot pa razmišljali o tem, kaj je dobro za državo ali katera poslovna odločitev je bolj smiselna.

V letu 2013 je Cerkev dobila novega papeža – Frančiška. Ker smo v prvi vrsti katoliški radio, nas zanima, kako vi vidite papeža Frančiška in njegova dejanja?

Pravzaprav, veste, premladi ste, da bi se spomnili. Namreč, ko je bil papež Janez XXIII., sem bil jaz star devet ali deset let. Zato sem pol stoletja čakal na papeža, ki bi mi bil všeč. S Frančiškom sem zelo zadovoljen. Pol stoletja sem torej čakal na pravega papeža, s čimer ne mislim, da so bili drugi napačni, toda mislim na papeža, ki skuša biti zgled in se trudi izžarevati prava evangeljska načela, ki ni tako obremenjen s hierarhijo, ter se zoperstavlja pompu in ustaljenim vzorcem v Vatikanu. Lepo je imeti papeža, ki ga vse to ni premamilo. Že ime 'Frančišek' pove vse in vsi vedo, da ga je izbral iz tega razloga.

Kljub temu, da je papež na neke načine zelo dobrosrčen in mehak, pa bodo po mojem mnenju liberalci razočarani, saj načela njegove katoliške vere ostajajo močna. Konzervativne pa bo zmotilo to, da nima občutka o hierarhiji, kot se je razvila v Vatikanu v zadnjih stoletjih. Zelo je realen in resno jemlje sporočilo evangelija, da je tam kot služabnik in ne kot gospodar. Na nek način je zato zelo revolucionaren, toda kar zadeva čisto določene stvari, kot so splav, poroke istospolnih ali duhovnice, pa menim, da revolucije ne bomo videli. Je pa večja revolucija ta, ki se zdaj dogaja znotraj vsega. Ostale stvari bodo morda prišle na vrsto sčasoma.

V letu 2013 je bil svet priča mnogim konfliktom in množičnim tragedijam, ki se še vedno dogajajo. Vojna v Siriji je zahtevala že več kot 130.000 življenj, Asadov režim še kar ne odneha. Kako vi vidite ta konflikt, ali obstaja možnost rešitve in kakšno je trenutno stališče ZDA?

Položaj v Siriji je izredno zapleten, zato so načrti ZDA o tem, kako ukrepati, včasih mešani ali negotovi. Odkrito povedano, ne moreš narediti ničesar, ne da bi povzročil težave nekje drugje. Po eni strani je dejstvo, da je al Asadov režim neusmiljen in nezakonit, zato bi bilo za Sirce bolje, če ga ne bi bilo. A po drugi strani bi lahko brezvladje imelo še slabše posledice, če bi ga izkoristila Al Kaida ali kateri drugi skrajneži, in bi bili tako preganjani kristjani, šiiti in druge skupnosti. Zdaj nimamo jasnega odgovora na to, se pa spomnim, da sem bil v devetdesetih letih tako črnogled tudi glede Jugoslavije, bal sem se, da se vojna v Bosni in drugod ne bo nikoli končala, pa se je. Čeprav jaz ne vidim konca, menim, da bomo z vztrajnostjo in osredotočenostjo našli rešitev za zaščito vseh manjšin v Siriji ter hkrati imeli oblast, ki bo manj brezobzirna kot je obstoječa.

Napetosti v teh tednih naraščajo tudi v Južnem Sudanu. Vlada in uporniki so sredi pogajanj za dosego prekinitve ognja. Vsaj tisoč ljudi je že umrlo, odkar so se začeli spopadi med privrženci predsednika Salva Kirja in tistimi, ki podpirajo njegovega nekdanjega namestnika Rieka Macharja. Katera je prednostna naloga ZDA na diplomatskem področju v Južnem Sudanu zdaj?

Znova bi se lahko vrnili k spominu na vojno v Bosni in drugod. Naš prvi cilj je končati umiranje in pobijanje, nato pa popraviti diplomatske odnose in politiko. Dokler ljudje umirajo, to za nas ni uspeh. Resnično verjamem v možnost prekinitve ognja. Nato naj rešitev poiščejo strokovnjaki. Zadeve so vedno neprijetne in nikoli niso vsi zadovoljni z izidom, a velik dosežek bo že, če bomo ustavili vsaj poboje.

Med ljudmi, ki so radikalno zaznamovali lansko leto, je tudi ime Edward Snowden, nekdanji pogodbeni delavec ameriške nacionalne varnostne agencije NSA, ki je junija preko medijev razkril informacije o ameriškem nadzorovanju telefonskih in spletnih informacij v ZDA in tujini. Snowden je objavil različne strogo zaupne dokumente programov NSA. Razkritje je sprožilo razprave o meji med pravico do nacionalne varnosti in pravico do zasebnosti. Snowden beži pred kaznijo ameriške administracije, ki ga je obtožila vohunstva in tatvine vladne lastnine. Trenutno sodeč po medijskih poročilih živi v Rusiji, ki mu je ponudila azil. Kakšen je vaš pogled na to kontroverzno temo?

Glede tega imam res zelo mešane občutke, iskreno rečeno. Po eni strani so vlade vedno nevarne, vključno z našo. Že po definiciji so vlade nekaj, kar je treba omejiti, ker moč človeka vedno pokvari. Še bolj kot to pa želi tisti, ki ima moč, to moč nad nekom izvajati. Če torej imate sposobnost delati določene stvari, jih pač delate toliko časa, dokler vas nekdo ne ustavi. Tako je vedno prisotna nevarnost prekoračitve meje. Čisto možno, da so nacionalna varnostna agencija ali vladne ustanove počele več, kot bi smele. V tem smislu sem zelo vesel, da je predsednik Obama začel pregledovati celoten postopek. Toda to je nekaj, kar se je začelo po enajstem septembru, v sklopu patriotskega zakona, ki je bil sprejet v času predsednika Busha. Spomnim se, da smo kmalu zatem, leta 2002 in 2003 poslušali pripombe, da je zakon nevaren, ker je tako široko zasnovan in daje oblastem tako široka pooblastila. V tem smislu so žvižgači vedno dobrodošli.

Moja težava s Snowdnom ima dve plati: Menim, da je razkril preveč informacij o tehničnih stvareh, ki bodo resno škodile naši sposobnosti iskanja teroristov ter varovanju Amerike in Evrope pred prihodnjimi terorističnimi napadi. Druga težava pa najbrž izvira predvsem iz moje pomanjkljive katoliške vzgoje. Namreč, učili so me, da je treba slabim zakonom nasprotovati in jih ne ubogati. Ko pa zakonu stopiš po robu, ne smeš zbežati. Sprejeti moraš kazen. Če prekršiš zakon, kot so ga na primer Martin Luther King, Gandi ali Henry Thoreau, ne zbežiš. Prekršiš zakon, kakršenkoli že je, in se nato soočiš s posledicami. Svoja dejanja boš potem upravičeval ali na sodišču ali pa jih bo zgodovina. Dejstvo, da je Snowden zbežal, me navdaja z občutkom, da ni zares junak, ampak je samo nekdo, ki ni vedel, kaj dela.

Kaj se bo zgodilo z njim?

Mislim, da bo zadeva še dolgo časa visela v zraku, zanj ne vidim kakršnekoli možnosti pomilostitve. Tudi Rusom se, kot kaže, še ne mudi, da bi ga predali. Ne vemo, kakšne informacije je pred tem še razkril Rusom ali Kitajcem. Verjetno bi jo bolje odnesel, če bi ostal v ZDA, tako kot je Daniel Ellsberg storil v sedemdesetih (op. a. potem ko je razkril dokumente Pentagona o vojni v Vietnamu). To, da je Snowden zbežal, ga v očeh večine Američanov diskreditira. Ne vidim rešitve v bližnji prihodnosti, ampak mislim, da se bo vleklo še leta in leta.

Leto 2013 je bilo tudi ključno za zdravstveno reformo predsednika Obame. Reforma je tudi eden od večjih jabolkov spora ameriške politike. Ali nam lahko poveste, kaj je najboljša korist reforme, ki jo vidita Obama in njegova stranka in zakaj ji republikanci v največji meri nasprotujejo?

To je dobro vprašanje.

Mnogi imajo vtis, da je precej zapletena.

In tudi je. Najbrž celo preveč, da bi lahko o njej govoril. Naj povem, da prihajam iz velike družine, kjer jih polovica reformo sovraži, druga polovica pa jo obožuje. Mislim, da je težko nasprotovati splošnemu načelu, da mora biti vsak deležen zdravstvene oskrbe. To je enako kot če bi rekli, da mora imeti vsak dovolj za jesti in imeti zavetje pred mrazom. Nočem zveneti kot socialist, ampak dostop vseh do osnovne zdravstvene oskrbe se zdi kot temeljna človekova pravica. Kakšen smisel ima pravica do svobode govora in medijev, če si bolan in ne moreš priti do zdravnika, ki bi ti pomagal?

Hkrati pa so demokrati in liberalci nagnjeni k temu, da stvari zapletejo. To pa je ena od glavnih težav reforme. Birokracija je nekaj, čemur se Američani vztrajno upirajo. Bojimo se, da bi zdravniki postali vladni uslužbenci, ker večina vladnih uslužbencev, kot na primer moje osebje na našem veleposlaništvu, je ponavadi lena in ne dela dosti. Namreč, dejstvo je, da če zdravniki ne bodo več neodvisni in nesvobodni pri svojem delu, se zna zgoditi, da bodo zaspali in posledično zapostavljali bolnike. Druga težava reforme, ki jo vidijo republikanci, je ta, da krši pravico do svobode. Ko si enkrat prisiljen, da greš k zdravniku in moraš imeti zdravstveno zavarovanje, te vlada sili v nekaj, česar morda nočeš storiti. To pa Američane vedno razjezi.

Decembra je svet izgubil človekoljuba in revolucionarnega politika Nelsona Mandelo. Kako pomembno so njegova dejanja in besede spremenila tok zgodovine? Ali potrebuje svet več takšnih ljudi?

Na žalost je takih ljudi tako malo … Lepo bi bilo živeti v svetu, kjer bi bil Mandela nekaj tako vsakdanjega, da bi nam bil samoumeven, a ni tako. Na veliko načinov je bil podoben Martinu Luthru Kingu ali Gandiju, zgodovina jih ne pozna veliko. Največja odlika teh ljudi pa niso njihovi dosežki, ampak to, da so bili sposobni premagati svojo lastno trpkost. To ves čas opažamo v Sloveniji, tako na levi kot na desni. Ljudje ne morejo prenehati z lastnim samopomilovanjem in zagrenjenostjo zaradi druge strani. Pogosto pravim, da je eden od resničnih prekletstev sveta to, da vsak zahteva preveč pravice. Mandela pa ni bil tak. Hotel je, da bi se pravica razširila, da bi vse enako in spodobno obravnavali, ni pa hotel gledati nazaj in zahtevati kazen za tiste, ki so z drugimi grdo ravnali. Ni rekel, da morajo vsi v zapor ali na kakršenkoli način izgubiti pristojnosti zaradi tega, kar so storili v preteklosti. Ker vedno, ko se hočeš maščevati za pretekla dejanja, zadeve razpadejo. V tem pogledu je bil Mandela pravi kristjan, ki sledi Jezusovemu naročilu 'Ljubite svoje sovražnike', česar pa danes ne vidite nikjer.

V času vašega delovanja in bivanja v Sloveniji ste se srečevali z različnimi skupinami ljudi in posamezniki, ki jih je gotovo na različne načine prizadela gospodarska in finančna kriza. Veliko ljudi je izgubilo službe, veliko se jih za službe še vedno boji, številne družine se borijo za preživetje, mnogi mladi so se izselili v tujino. Menite, da Slovenci izgubljamo vero in zaupanje v politiko in gospodarstvo?

Da, menim, da je to še kako res. Mislim, da sem se tega dotaknil že v prvem odgovoru. Kot najbrž veste, so Slovenci že po naravi skoraj genetsko programirani, da so črnogledi. Se pa je ta črnogledost v zadnjih treh, štirih letih še bolj zasidrala v njih. Zdaj primanjkuje zaupanja. Še pred desetimi leti so Slovenci optimistično zrli v prihodnost, zavedali so se, da jim gre bolje kot ostalim nekdanjim komunističnim državam. Čeprav tega občutka danes ni več, pa za dežjem vedno posije sonce. Lahko bi rekli, da so bili Slovenci pred desetimi leti preveč samozavestni, morda celo arogantni v zavedanju o tem, da so vedeli, kaj počnejo, da je njihovo gospodarstvo najboljše in da spremembe niso potrebne. Dobra stvar neuspeha je, da ti odpre oči in pokaže, kje moraš zadevo popraviti. Če so se Slovenci pri tem kaj naučili – na primer, da morajo izpeljati reforme v gospodarstvu in privatizacijo ter da morajo biti konkurenčnejši, je to dobro. Pa tudi, da morajo izvoliti nove politike, takšne, ki niso tako ujeti v preteklosti in niso povezani z različnimi korupcijskimi skupinami.

Na mnoge načine je bila tudi velika gospodarska kriza v tridesetih letih dvajsetega stoletja ena od najboljših stvari, ki se je kdajkoli zgodila Američanom, ker smo postajali zelo lenobni, površni in preveč samozavestni. Ta kriza nas je na nek način pripravila na drugo svetovno vojno. Vprašanje pa je, ali se ljudje iz tega kaj naučijo.

Katere vrednote ste opazili pri Slovencih?

Res so name velik vtis naredile naslednje vrednote: Zelo so pošteni, izredno delovni, imajo veliko ljubezen do družine – kar je bilo prijetno presenečenje. To, da vedno pomagajo svojim otrokom, da hodijo domov ob vikendih … menim, da so to ključni temelji za vsako zdravo družbo. Ljubezen do družine, resnično spoštovanje poštenosti in integritete – to so stvari, zaradi katerih sem optimističen glede Slovenije, navkljub vsem težavam.

Kakšni so vaši načrti za naprej, ko končate mandat v Sloveniji?

Nimam natančnih načrtov, mislim, da ne bom nikoli odšel … Če sem odkrit, res ne vem, najverjetneje se bom septembra upokojil, kmalu bom 62, staram se … Bom videl. Žena ima to deželo tako rada, da se bomo morda celo odločili za nakup kakšnega majhnega stanovanja ali hiše in vsaj preživeli polovico našega časa tukaj. Imava majhnega fanta, ki sva ga posvojila na Filipinih in mora še vedno obiskovati šolo in podobno, zato res ne vem. Nikoli me ni skrbelo za prihodnost – ta del Jezusovega govora na Gori blagrov jemljem zelo resno.

Bližajo se Olimpijske igre v ruskem Sočiju. Jih boste spremljali?

Po pravici povedano športa ne spremljam veliko. Vem pa, da ameriška hokejska reprezentanca igra v skupini s slovensko, tako da bom na skrivaj navijal za Slovence. Olimpijske igre so čudovita stvar in se jih veselim, ne vem pa, kako se bo vse skupaj izteklo. Položaj bo za Ruse zelo težak, a upam, da ga bodo obvladali.

Svet, Politika, Sociala, Cerkev po svetu, Papež in Sveti sedež, Oddaje
Melita Košir in Jure Sešek (photo: Rok Mihevc) Melita Košir in Jure Sešek (photo: Rok Mihevc)

Melita odhaja, Mavrica ostaja ...

Letošnja jesen je odnesla poletje, prinesla praznovanje naše radijske obletnice, v soboto pa naznanila tudi menjavo na uredniškem mestu revije Mavrica. Otroški mesečnik izhaja pri Založbi Družina, ...

Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec) Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec)

Kako in kaj jesti

Z dr. Karin Kanc, doktorico medicine, specialistko interne medicine, iz zasebne ordinacije Jazindiabetes, tudi integrativno psihoterapevtko, smo ob Svetovnem dnevu sledkorne bolezni, ob Tednu ...