Frančišek udeležencem romarskega srečanja v Mehiki: Vera ni za osebno uporabo, ampak za posredovanje drugim
Svet | 16.11.2013, 19:43
„Ne pozabite, da ste prejeli krst, ki vas je spremenil v Gospodove učence. A vsak učenec je tudi misijonar.“
Spodbudo k posredovanju vere je papež Frančišek namenil romarjem in ostalim udeležencem romarskega srečanja, ki se je danes začelo v marijanskem središču Naše Gospe iz Guadalupe v Mehiki. Dogodek poteka v okviru leta vera do prihodnjega torka na temo: Naša Gospa iz Guadalupe, zvezda nove evangelizacije na ameriški celini. Organizira ga Papeška komisija za Latinsko Ameriko.
Papež v video sporočilu poudari, da nam »zaklad vere ni bil podarjen za osebno uporabo«, ampak zato, da ga podarjamo in posredujemo naprej, da bi tako rasel. Vse dejavnosti Cerkve morajo imeti misijonarski značaj. Za Cerkev je ključnega pomena, da se ne zapre vase in se ne čuti samozadostna in varna znotraj tistega, kar je dosegla. Na ta način Cerkev zboli zaradi namišljenega in površinskega preobilja ter postane slabotna. „Treba je izstopiti iz svojih skupnosti in se z drznostjo napotiti na bivanjske periferije, ki potrebujejo Božjo bližino. On nikogar ne zapusti, vedno kaže svojo nežnost in usmiljenje, in to je tisto, kar je treba ponesti ljudem,“ zatri papež v sporočilu.
Cilj celotne pastoralne dejavnosti torej vedno izhaja iz misijonarskega nagiba, da bi prispeli do vseh oseb, ne da bi kogar koli izključevali. Sveti oče doda, da se od evangelizatorja zahteva veliko potrpežljivosti: skrbeti mora za seme, ne da bi izgubil mir ob prisotnosti plevela. Krščansko sporočilo zna predstaviti na veder in postopen način ter na prvo mesto postavljati bistveno in najbolj potrebno, to je lepoto Božje ljubezni, ki nam govoru po Kristusu, mrtvem in vstalem.
Papež nadaljuje, da pastoralo lokalnih Cerkva vodi škof in to kot pastir, ki pozna po imenu svoje ovce, jih vodi od blizu, z nežnostjo in potrpežljivostjo, ter dejansko izkazuje materinskost Cerkve in Božjega usmiljenja. „Drža pravega pastirja,“ zatrdi papež, „ni drža vladarja ali funkcionarja, ki je pozoren predvsem na disciplino, pravila, organizacijo. To vedno vodi v pastoralo, ki je oddaljena od ljudi, nezmožna spodbujati in ohranjati srečanje s Kristusom in srečanje z brati. Božje ljudstvo potrebuje takšnega škofa, ki bo nad njim bdel, skrbel predvsem za tisto, kar ga ohranja združenega, ter spodbuja upanje v srcih.“ Škof mora prav tako znati razločevati, ne da bi ugasnil dih Svetega Duha, ki veje kjer hoče, za dobro Cerkve in njeno poslanstvo v svetu.
Vse te škofove lastnosti morajo biti tudi navzoče pri ostalih pastoralnih delavcih, predvsem pri duhovnikih. Sveti oče je posvaril pred „skušnjavo klerikalizma, ki je ovira za rast v zrelosti in krščanski odgovornosti pri velikem delu laikov“ Klerikalizem namreč vsebuje avtoreferenčno držo, držo neke skupine, ki osiromaši usmeritev proti srečanju z Gospodom, ki nas postavlja za učence, in proti ljudem, ki čakajo oznanilo. Po Frančiškovih besedah je „pomembna in nujna formacija duhovnikov, ki so zmožni bližine, srečanja, ki znajo razvneti srca ljudi, hoditi z njimi, vstopiti v pogovor z njihovimi upi in strahovi“. Papež ob koncu video sporočila poudari še pomen posvečenega življenja, ki je kvas v Cerkvi, ter posvečene osebe spodbudi, naj so zveste svoji karizmi, ki je milost Svetega Duha za dobro Cerkve.
Vir: Radio Vatikan
