Gospod je usmiljen

| 13.10.2013, 06:15

Resnična luč je Ljubezen. Luč, ki razsvetljuje temo, ki daje svetlobo in ta odžene strah. Luč, ki je zasvetila tam, na betlehemskih poljanah. Luč, ki se je darovala na križu, a še z večjim sijajem vstala v temo ter jo dokončno razjasnila. Luč, ki me je poklicala v življenje.

On, ki me z neizmerno ljubeznijo ljubi. On, ki mi s svojo Lučjo razsvetljuje pot, da bi nekoč dospela v večno svetlobo. Ljubezen, ki napolnjuje moje hrepeneče srce in me uči zaupanja. Ljubezen, ki mi z daritvijo na križu dokazuje, da sem vredna. Vredna biti ljubljena. Ljubezen, ki me spodbuja, naj ljubim. Kajti ljubezen je tista, ki razsvetljuje svet. Tista, ki svetu prinaša pogum. Vero, zaupanje, srečo. In z drobnim plamenom v mojem srcu bo ta luč preko mojih besed in dejanj lahko še v večji polnosti zasvetila in zanetila plameneče iskre v srcih soljudi. 

Morda najbolj preko božjega vodstva in varstva na mojih poteh. Ko se ozrem v svojo preteklost, in spoznavam čudoviti božji načrt, ki ga razodeva moje življenje. Ko prepoznavam, kako so vsi ljudje, vsak kot poseben in enkraten čudež, postavljeni na mojo pot. Vsak s svojim namenom, ki ga lahko le slutim. Nekateri se z menoj veselijo in jokajo, da se tako veselje širi in žalost deli. Spet drugi me s preprostimi besedami spodbujajo, mi vlivajo upanja. Zopet drugi me učijo ponižnosti. Tisti najmlajši mi kažejo, kako resnične so Gospodove besede, da moramo biti kot otroci, kajti njih je nebeško kraljestvo. In tisti, ki so to Luč že močno občutili, in se ob njih lahko zares vprašam, kdaj bo moja vera velika kot gorčično zrno. Prav ljudje, ki me obdajajo, so tisti, preko katerih sveti ta Luč. Le videti jo moram, prepoznati in ji slediti.

Gospod je usmiljen. Včasih se nas milostno dotakne. Pri sv. maši, obhajanju zakramentov, na kakšnih duhovnih vajah, adoraciji, v preizkušnjah … In to še posebej začutimo takrat, ko je naša volja tudi Njegova volja in so naše prošnje uslišane - ko zmoremo prepoznati čudeže, preko katerih skrbi za nas in našo srečo. In takrat, ko se stvari ne zgodijo po naših željah, pa čez čas vidimo, kako dobro in prav so se iztekle.

Ob koncu zato želim vsem nam, da bi v življenju znali videti drobne čudeže vsakdana. Da bi v soljudeh in celotnem stvarstvu videli odsev Luči. In da bomo to Luč upali prinesti tudi v svoja življenja, z njo razsvetliti temo, pregnati strah in svet napolniti z Ljubeznijo.

 

---

Maja Kos je študentka slovenistike in geografije.
Več o Tednu za življenje...