Kristjani smo vidna podoba nevidne Luči, ki že sveti

| 11.10.2013, 06:44

Če Boga ljubimo se ne bojimo ničesar. V odnosu med fantom in dekletom ali v odnosu s pravim prijateljem je podobno. Če je prisotna prava in trdna ljubezen, posameznik ve, da v takem odnosu ne bo potegnil kratke. Tudi če ga polomi, ve, da bo to drugi sprejel, mu sicer dal primerno lekcijo, morda bo prišlo tudi do prepira, a kljub temu tak odnos - gledano celostno - je še naprej trden in se poglablja.

Vzporednice pa lahko vlečemo tudi v odnosu jaz in Bog. Vem, da je ljubezen do mene, s strani Boga, popolna. Obratno sicer ni čisto tako, saj človek ne zmore popolno ljubiti, pa vendar je pomemben predvsem trud, da tudi mi ljubimo Boga in postajamo vedno boljši ter da sprejmemo svoje težave ter gremo za Jezusom. Če smo namreč zmožni v človeškem odnosu poglabljati le-tega do te mere, da je prisotne toliko trdne ljubezni, da se strah razblini, potem je to še toliko bolj res v odnosu z nekom, ki me presega.

Boga se ne bojim, saj vem, da me popolnoma ljubi, sprejema. Vem, da hodi z menoj in name ne pozabi predvsem takrat, ko sem v preizkušnjah, ko je hudo. Tudi ko padem, vem, da me Bog še vedno ljubi in me čaka, da se ponovno spravim z njim v zakramentu svete spovedi. Tega se ne naveliča. Ponavadi smo mi tisti, ki se ga začnemo bati in se naveličamo prositi odpuščanja. Lahko rečem, da sem ponosen, ker sem kristjan, ker vem, kdo je resnična Luč, ki že sveti, v svoji polnosti pa bo začela svetiti v nebesih.

Prepričan sem, da me Jezus vedno nagovarja in kliče, naj delam dobro sebi in drugim. Temu lahko rečem tudi vest. Od mene pa je odvisno, v kolikšni meri Bogu prisluhnem in mu odgovarjam. Lahko rečem, da sem z Gospodom Jezusom v najboljšem dialogu takrat, ko se trudim, da sem njegova prava priča, tako da poskušam v konkretni situaciji gledati in ravnati v duhu evangelija, se pravi, da Jezusa sprašujem, kaj bi on takrat od-govoril, mislil, ravnal ... Ko tako delam in se trudim, v meni Gospod prebuja veselje. Sem torej vesel vsakega dne in vsakega človeka, s katerim se srečam in poskušam čimbolj jemati to dvoje kot dar. V vsakem dnevu me namreč Bog pošilja, da sem orodje v njegovih rokah, da prisluhnem in sprejmem posameznika, da iščem vztrajno v vsem dobro, tudi če je iskanje naporno in težko.

Ko sem v takšnem dialogu z Jezusom, ni vse tako rožnato. Pridejo tudi manj veseli dnevi, ko mi nobeno področje v življenju ne cveti prav dobro. Pa vendar mi Gospod pomaga in vliva poguma tudi v teh manj rožnatih dnevih, tednih. Osebno se trudim, da prepoznavam, kaj govori Jezus - meni osebno, po Svetem pismu. Kdor je v redni komunikaciji z Bogom, se ne ozira zgolj na minljive stvari, čeprav je prav, da ima spoštljiv in zdrav odnos tudi do njih. Jezus nas imenuje sol zemlje, lahko pa bi dejal tudi, da smo kristjani vidna podoba nevidne Luči, ki že sveti.

 

---

Janez Mevec je študent teologije.
Več o Tednu za življenje...