Zame je Gospod Luč
Letošnje geslo me spomni na Boga. Če resnično zaupam Vanj, se nimam ničesar bati. Prepričana sem, da se bo zgodila njegova volja. Bog mi želi le dobro, zato ni razloga za strah. Bog je zame stvaritelj mojega življenja. Jaz sem tista, ki izbira poti, On pa odpira vrata in okna ter si želi, da bi izbrala pravo smer. On vse ve. Pozna moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razume moje misli. (Ps 139,2). Preizkusil me je in me pozna (Ps 139,2).
Bog je zame varuh, ki bo pazil name v vsakem trenutku. Nanj se lahko vedno zanesem. Zmeraj je ob meni. On je tisti, ki me nikoli ne zapusti, tudi če se mi zdi, da sem popolnoma sama in ne čutim nobene bližine. Zame to ne pomeni zagotovila, da se mi bodo v življenju godile le lepe stvari. Predstavlja mi zaupanje, da v težkih trenutkih nisem sama.
Nekoč mi je redovnica razložila, kako se je sama spopadala s strahom v življenju. Če jo je bilo strah kam iti, je prosila Boga naj odide pred njo in tam pripravi prostor zanjo. Tako je sicer polna strahu, a z zaupanjem, da je Nekdo z njo, prišla na dogovorjeno mesto in lažje opravila zastavljeno nalogo.
Včasih se zdi, da nas obkroža toliko strahov. Nekateri preprečijo, da bi se podali v nevarne in tvegane situacije. V takšnih primerih je strah dobrodošel. Ni pa koristen, kadar zaradi njega opustimo možnost, da bi naredili nekaj dobrega, da bi ljubili. Tako se včasih postavi vprašanje kako ljubiti, če je prisotno tako zelo veliko strahu. Kako se odpreti ljubezni in premagati strah? Je odgovor v veri in v zaupanju, da ljubezen premaga vse? Ne vem. Zame so to vprašanja, o katerih se veliko sprašujem, pa zaenkrat še ne znam oblikovati odgovorov.
Težko bi ubesedila, kako to prepoznam. Verjetno v veselju, katerega čutim ob stvareh, ki jih počnem, in v odnosih, ki jih živim. V tistem veselju, ki traja in ni le stvar trenutnega dogodka. V veselju, ki prinaša mir in zaupanje. Pa tudi v drugih sadovih, ki pri tem nastajajo in predstavljajo dobro.
Včasih to veselje prepoznam v družbi s prijatelji. V tisti družbi, ko me ne skrbi, kaj lahko naredim in kaj ne, kdo me bo videl in kdo ne, ampak enostavno počnem stvari, v katerih uživam. Veselje doživljam tudi v službi, v svojem poklicu, ko z zavestjo, da lahko naredim nekaj dobrega, opravljam svoje delo ter kreiram nove načrte. Zame veselje izvira iz zavedanja, da sem sprejeta takšna, kot sem, in da tudi sama lahko sprejemam ljudi okrog sebe prav takšne, kot so.
Zame Luč sveti takrat, ko vem, da se odločam prav. Tam, kjer se upam prepustiti, da se zgodi Njegova volja. Luč je namreč tista, ki razsvetljuje. S pomočjo luči so stvari bolje vidne.
Zame je Gospod Luč v takšnem pomenu, da mi skozi molitve pomaga odkrivati prave poti in iskati dobro. On je tisti, ki mi razsvetljuje vprašanja in daje odgovore, ki jih iščem. Teh odgovorov pogosto ni lahko najti. Med kopico vprašanj se prevečkrat izgubijo. Tako jih iščem vedno znova in znova.
Tina Švigelj je mlada diplomirana socialna delavka.
Več o Tednu za življenje...
