Mineva osem let od smrti brata Rogerja

Svet | 16.08.2013, 17:07

Mineva osem let od smrti ustanovitelja taizéjske skupnosti, brata Rogerja. 16. avgusta 2005 ga je pri večerni molitvi zabodla neuravnovešena Romunka. Vodilo pokojnega brata Rogerja, ki ga zdaj nadaljujejo njegovi sobratje, je mir, odpuščanje, sprava in zvestoba Kristusu. V tem duhu so minile tudi prve ure po umoru tega pričevalca za vero, ki je s svojim življenjem nagovarjal milijone mladih po vsem svetu.

Življenjepis brata Rogerja

Ustanovitelj taizéjske skupnosti, brat Roger, se je rodil v Švici leta 1915. Njegov oče, Charles Schutz, je bil protestantski pastor. Tudi Roger naj bi šel po njegovih stopinjah, zato je pristal pri študiju teologije. Toda že med študijem je dvomil o pravilnosti svoje odločitve, saj ga študij teologije sam po sebi ni toliko zanimal. Bolj ga je razjedalo vprašanje, kako v molitvi vzpostaviti živ odnos z Bogom, saj je ravno v tem času preživljal obdobje, ko ni mogel moliti. Ob nekem dogodku so ga nagovorile besede iz psalma "tvoje obličje, Gospod, iščem". Roger je počasi spoznaval, da lahko začenja živeti tisto malo evangelija, kolikor ga razume.

Zelo ga je pritegnilo tudi občestveno življenje. Začel je razmišljati o ustanovitvi meniške skupnosti, kar je bilo za protestantsko okolje takrat precej nenavadno. Drugi zgled, ki je v mladosti močno vplival na Rogerjevo življenjsko odločitev, je bilo življenje njegove babice. Med prvo svetovno vojno je Rogerjeva babica kot vdova živela na severu Francije, povsem blizu frontne črte. Ves čas vojne je skrbela za begunce, ki so morali oditi s svojih domov. Najbolj jo je bolelo, ker so se med sabo pobijali kristjani, ki bi morali biti najbolj poklicani k spravi. Da bi v svojem življenju uresničila spravo, je tako začela zahajati tudi v katoliško cerkev. Ti dve naravnanosti njegove babice - darovati se najbolj potrebnim in v prizadevanju za mir uresničevati spravo med kristjani - sta zaznamovali Rogerjevo življenje.

V letu 1940 je imel petindvajset let in človeštvo je trgala nova vojna. Že nekaj let je v sebi nosil misel o skupnosti, v kateri bi bila sprava mogoča vedno znova in znova, vsak dan. Zapustil je Švico, deželo svojega rojstva, in se ustalil v Franciji, od koder je prišla njegova mati, da bi bil tam, kjer je razsajala vojna. Kot je pozneje zapisal: "Bolj ko si vernik želi živeti absolutni klic Boga, toliko bolj pomembno je, da to počne v srcu človeške stiske."

Ko je iskal hišo, je prispel v Cluny in eno našel v bližnji vasici Taizé. Sprejela ga je starejša žena. Ko ji je predstavil svoj načrt, je dejala: "Ostanite tu, tako smo osamljeni."

Taizé je bil nekaj kilometrov oddaljen od mejne črte, ki je takrat Francijo delila na dva dela. V hiši, ki jo je kupil, je skrival politične begunce, posebno Jude. V Taizéju je ostal od leta 1940 do leta 1942. Molil je sam trikrat dnevno v majhnem oratoriju, prav tako kot pozneje skupnost, ki jo je pozneje ustanovil.

11. in 12. novembra 1942 je Francijo okupirala sovražna vojska in nacistična policija je dvakrat preiskala hišo, da bi našla ljudi, ki jih je skrival brat Roger. Takrat je bil v Švici in pomagal nekomu, ki ni imel dokumentov za prehod meje na prostost. Tako je bil prisiljen ostati v Švici od konca leta 1942 do konca leta 1944.

Skupnost - prispodoba edinosti

Ob povratku v Taizé leta 1944 so brata Rogerja spremljali prvi bratje, ki jih je srečal v vmesnem času. Leta 1949 jih je nekaj od njih napravilo življenjske meniške zaobljube: celibat, sprejem priorske službe, skupnost v materialnih in duhovnih dobrinah. Prior skupnosti, brat Roger, je leta 1952 za svoje brate napisal krajša življenjska pravila, Pravila Taizéja, ki so pozneje dobila ime Izviri Taizéja. Zadnja sprememba iz leta 1990 predstavlja srž knjige Ljubezen vseh ljubezni: izviri Taizéja.

Z leti je število bratov naraščalo. Medtem ko so bili prvi bratje protestantje, so se jim postopoma pridružili tudi katoliški bratje. Danes v skupnosti živijo bratje iz več kot petindvajsetih držav in vseh celin. Skupnost je s samim svojim obstojem znamenje sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi. Želi biti prispodoba edinosti, kraj, kjer ljudje skušajo živeti spravo vsak dan. Če je sprava med kristjani v središču taizéjske poklicanosti, nikoli ni bila sama sebi v namen, ampak, da bi bili kristjani kvas sprave med ljudstvi, zaupanja med narodi in miru na zemlji.

Skupnost zase ne sprejema nobenih darov ali podpore. Bratje tudi ne sprejemajo družinske dediščine. Preživljajo se izključno s svojim delom in to delijo z ostalimi. V petdesetih letih so nekateri bratje pričeli živeti zunaj Taizéja, med najbolj zapostavljenimi, da bi bili priče miru tistim, ki trpijo. Danes manjše skupine bratov živijo v revnih predelih Severne in Južne Amerike, Azije in Afrike.

Romanje zaupanja na zemlji

Taizéjska skupnost ni nikoli imela namena ustanoviti lastnega gibanja, raje je pozivala mlade, naj prevzemajo odgovornost v domačih župnijah, v mestih in okoljih, v katerih živijo. Da bi jih bratje pri tem podprli, so začeli pripravljati tako imenovano romanje zaupanja na zemlji. Ob koncu vsakega leta se v enem izmed večjih evropskih mest odvija množično srečanje, na katerem se zberejo mladi z vseh koncev Evrope. Evropska srečanja so bila do zdaj v Varšavi, Milanu, Parizu, na Dunaju, v Pragi, Budimpešti, Stuttgartu, Londonu, Rimu, Wroclawu …

Zakaj Taizé privlači mlade?

Brat Roger ni imel posebnega namena, da bi skupnost pripravljala srečanja za mlade. A ker taizéjska skupnost ni bila zaprtega tipa, so v Taizé mladi začeli prihajati sami. Privlačila sta jih predvsem molitev in način življenja v taizéjski skupnosti. Bratje so zanimanje mladih doživeli kot svojevrsten klic, na katerega so velikodušno odgovorili in začeli organizirati srečanja za mlade. Povezanost med Taizéjem in mladimi je edinstvena. Težko bi še kje drugje v Evropi našli v 20. stoletju samostan, kjer se naenkrat zbere tudi več tisoč mladih. Mladi prihajajo v Taizé, ker iščejo skrivnost, notranji mir, globino - tisto, česar družba, v kateri živimo, ne premore. Cerkev to skrivnost hrani že vse od svojega začetka, Taizé pa je našel način, kako jo na privlačen način približati mladim.

Slovenci in Taizé

Slovenci smo s Taizéjem povezani že več kot 35 let z romanji v poletnem času ter preko romanj na evropska srečanja mladih. Ustanovitelj skupnosti, brat Roger, je Slovenijo prvič obiskal leta 1981. Leta 1987 je bilo v sodelovanju s skupnostjo bratov iz Taizéja v Šentvidu nad Ljubljano pripravljeno mednarodno srečanje mladih, kjer so se prvič srečali mladi z Vzhoda in Zahoda. Bratje iz Taizéja so na povabilo takratnega nadškofa Alojza Urana v Slovenijo prišli tudi 2. januarja 2007, ko so se po evropskem srečanju mladih v Zagrebu ustavili na enodnevnem obisku v Ljubljani. Slovenijo so potem zopet obiskali novembra leta 2010, ko je ob 35-letnici romanj mladih iz Slovenije v Taizé v Mariboru potekalo prvo vseslovensko taizéjsko srečanje mladih. Nazadnje so nas bratje skupaj s priorjem skupnosti, bratom Aloisom, obiskali v začetku maja 2012, ko je Ljubljana po 25 letih znova gostila mednarodno srečanje mladih.

Vir: Katoliška Cerkev