Na Komno, Sedmera jezera in Brezje

| 21.08.2013, 11:16 Matjaž Merljak

Letos je potekal že 20. Slovensko-švedski vzpon. Rojaki so se podali na Komno in Sedmera jezera, zaključili pa z zahvalno sveto mašo na Brezjah. Ta je bila v ponedeljek, 22. julija, to je bilo ravno dan pred godom svete Brigite Švedske. Pogovarjali smo se s slovenskim duhovnikom na Švedskem Zvonetom Podvinskim.

Sopotnika pohoda Milan Cizl in Danica Dyllong sta tako zapisala: Letos mineva dvajset let, kar se je takratnemu in tudi še sedanjemu dušnemu pastirju Slovencev na Švedskem, Zvonetu Podvinskemu, porodila ideja, da bi tudi v času poletnih počitnic vsako leto zbral svoje ovčice in jih popeljal tja, kjer se zemlja približa nebu: v planine. Pa ne kamorkoli, temveč v čudoviti svet slovenskih planin in gora, med neponovljive lepote stvarstva, po besedah g. Zvoneta - v najlepšo katedralo sveta.

Kmalu po začetem poskusu se je oblikovala pisana družba Slovencev in Švedov, ki ljubijo planinarjenje, lepote narave, veselo druženje in lepo pesem. Jedro te skupine ostaja že dvajset let enako, le tu in tam kdo »stavka«, ali pa se pridruži nov ljubitelj planin. Dolga, dolga je vrsta imen planinskih vrhov, ki so jih osvojili Zvonetovi gorniki širom slovenskih Alp, Karavank, Pohorja, Tolminskega in Posavskega hribovja, Gorjancev....

Tudi letos se nas je zbrala okrog župnika Zvoneta kar triindvajsetglava čredica. Z nami je vsako leto tudi gorski vodnik, Marjan Brezočnik iz Frama pri Mariboru, ki je letos vodil s seboj tudi najmlajša vnučka, osemletnega Timoteja in petletnega Jakoba, ki sta se na pohodu junaško odrezala, pa tudi presenetila z lepim petjem.

Zbirališče je bila koča pri slapu Savice nad Bohinjem, cilj pa vrh Komne, na 1520 metrih nadmorske višine. Po prisrčnih pozdravih in stiskih rok smo krenili v hrib. Še prej pa smo zmolili jutranjo molitev ter se priporočili Materi Mariji, naj nas pod svojim okriljem varno vodi po gorskih stezah.

Opoldan smo prispeli na cilj, koča na Komni. V lepo urejenem planinskem domu nas je prisrčno sprejela gostoljubna ekipa tega doma, katerega sedanja odlična kuharica je že naša stara znanka, Vida Bahč, saj se je pred leti tudi ona udeležila enega od naših pohodov. Po nastanitvi v lepo urejenih sobah, nas je večina krenila še na dodatni popoldanski pohod proti Bogatinskem sedlu. Ob povratku nas je osvežila krajša ploha.

Drugi dan pohoda je bil naš cilj Triglavska jezera in tamkajšnji planinski dom, nato pa zopet povratek v kočo na Komni. Ob varni in ne prenaporni poti, so se vrstili vrtički s prelepim gorskim cvetjem. "Božansko, nebeško, prelepo, pravi planinski raj", so bili vzdihi pohodnikov.

Oba večera je župnik Zvone daroval sveto mašo. Po okusni večerji, se je začelo razlegati ubrano večglasno petje, kateremu so se pridružili tudi vsi ostali planinci, zbrani v veliki izbi koče na Komni. Pred počitkom smo se poslovili s pesmijo "Angelček varuh moj ...". Tudi najmlajša pohodnika, Timotej in Jakob sta se predstavila s svojim programom in korajžno zapela pesem "Bog je z nami...". Nekaj tako lepega še na naših pohodih nismo doživeli. Fantka pa sta po bučnem ploskanju žarela od zadovoljstva in dodala še eno pesmico.

Izredno prisrčno vzdušje je spravilo na pohode tudi tiste, ki so sprva nameravali ostati v koči in čakati v rajskem okolju na pohodnike. Sprva velika zaskrbljenost, nato pa veliko smeha, je bilo na račun razpadajočih se gojzarjev, saj je bilo treba usposobiti kar petim pohodnikom, vključno župniku Zvonetu in malemu Jakobu, čevlje za nadaljni pohod. Še dobro, da se je "čevljar" Marjan znašel in nesrečnikom ovil okrog čevljev toliko lepilnega traku, da so jih le-ti srečno privedli nazaj na izhodišče. Sezona razpadajočih se gojzarjev kaže na to, da so planinci kljub "kilometrini" ali pa kilogramom še vedno v dobri formi in bodo še naprej trgali čevlje, vključno z župnikom Zvonetom.

Tretji in zadnji dan pohoda je že po tradiciji namenjen zahvalni maši, ki je bila tudi letos na Brezjah pri naši Mariji pomagaj, ki nas že tolika leta spremlja in varuje na - včasih tudi nevarnih - poteh.

Poseben spomin je veljal našemu nepozabnemu prijatelju, sopotniku, včasih tudi vodniku, neštetokrat pa gostitelju in dobrotniku v Kovorju pri Tržiču in v Oazi miru na Ljubelju - g. Vladu Pečniku. Še vedno ne moremo dojeti, da ga ne bo več med nami na planinskih poteh. A tolaži nas vera, da nas čaka v planinah, kakršnih oko ni videlo...

.