Lenart Rihar
Država je kriva!
Jože Bartolj
Ena najbolj prismojenih fraz, ki jih mrgoli po medijski krajini, je tale iz naslova. A prvi krivec za tako strahotno nerazumevanje stvari seveda ni – vzemimo ga za primer – delavec, ki ga stečaj podjetja poriva v hude eksistenčne težave.
Ta je kriv kvečjemu za to, da ne vidi oziroma noče videti nekoliko dlje in brez premisleka ponavlja tisto, kar mu molijo pod nos. Ponavlja za ljudmi, ki so komentatorji ali novinarji v »uglednih« medijskih hišah, ponavlja za »strokovnjaki«, ki se kitijo z akademskimi naslovi, ponavlja za izbranimi politiki, ki imajo prevladujoč vpliv v družbi. Našteti pa so bolj kot prismojeni seveda pokvarjeni in zato nosijo neprimerno obremenilnejšo hipoteko.
Lahko si predstavljamo nekoga, ki denimo z nasiljem razbija družino in zastruplja njene notranje odnose. V strahu pred katastrofo se družinski člani le skušajo pomeniti, kakšno je stanje, kako naprej. Nasilnež pohiti in razloži, kako je za vse kriva pravzaprav družina … Tistega, ki bo verjel tej »razlagi«, bomo verjetno s precejšnjim konsenzom razglasili za prismuka. Država je za razliko od družine sicer umetna in zapletenejša tvorba, a vseeno ju je mogoče primerjati. Država smo v demokraciji vsi, zanjo smo odgovorni vsi. Časi, ko si je državo lastil Ludvik XIV. ali Stalin ali Broz, so pač mimo. Če hočemo. Ni dvoma, da kak mali Brozov naslednik s svojimi karteli na vse kriplje skuša Slovenijo še dandanes držati v svojih krempljih. A to mu kljub vsemu lahko uspeva le toliko, kolikor mi nočemo razumeti stvari in nočemo izkoristiti možnosti, ki nam jih daje demokracija.
Polovico volilnih glasov že vse od osamosvojitve dalje prostovoljno dajemo posttotalitarni strani. Tako se ji je bilo treba umakniti le z nekaj parlamentarnih stolčkov in občasno s kakega ministrskega. Uradništvo, šolstvo, gospodarstvo, medije, sodstvo so obdržali praktično neokrnjeno. Mnogi birokrati, učitelji, strokovni sodelavci lahko hodijo tudi vsako nedeljo v cerkev, a njihove nastavitve, da lažje in bolj harmonično delajo s kontinuiteto, so nepremakljive. Vse to deluje v službi klik, ne pa v službi boljše prihodnosti za vse ljudi. Ker vsa našteta posttotalitarna mašinerija nima tega notranjega skupnostnega vzgiba, deluje v svojem bistvu slabo, nekonsistentno in slejkoprej pride na dan fiasko. Kadar ti porazni rezultati padejo evidentno na oči množicam, takrat je razglašeno, da je kriva politika (beri: politiki demokratične strani), da je kriva država (beri: osamosvojena Slovenija). Če bi tisti delavec vsaj malo pomislil in zložil stvari, ki jih partikularno precej dobro pozna, bi mirno in z zadetkom v črno lahko rekel: krivi, da sem pristal na cesti, so ljudje, ki so nam vzeli državo, ki so nam vzeli možnost temeljitega prehoda v demokracijo. Ko bo večina ljudi dojela to dejstvo in se s tem spoznanjem odpravila na volišče, bo Slovenija vzcvetela.
Totalna nezmožnost tranzicijske levice, da bi vsaj zasilno upravljala z državo in z gospodarstvom, se, kot kaže, ne bo mogla več prav dolgo skrivati. To dokazuje tudi spodbujanje sovraštva do Evrope. Človek najprej podvomi, če gre morda samo za še enega v vrsti slepilnih manevrov, ki jim med politično zakrnelim ljudstvom kljub prozornosti vedno znova uspevajo. (Sicer pa uspeva tudi salonskim levičarjem na Zahodu: ni kriva Italija, kriv je Bruselj. Kriva je Amerika, kriv je kapitalizem.) Pri nas je tako, da so država v tem času preveč oni sami, namreč kontinuitetniki, in zato rabijo bolj oddaljenega sovražnika. Sovražiti Evropo pa jim itak v nobenem primeru ni problem. Vsekakor tehtnejši premislek napeljuje na to, da vse, kar je solidno, kar sloni na zdravih temeljih, kar ima povezavo z nekim urejenim svetom, naše tranzicijske prijatelje navdaja z močnim notranjim nasprotovanjem. Evropi je sicer mogoče očitati marsikaj, ob čemer tudi obupen birokratizem zbledi. A povojni projekt skupne Evrope, kot so si ga zamislili velikani krščanskih demokracij, je kljub temu utemeljen na zdravih temeljih in na plemenitih ciljih. Pri čemer Arsèna Heitza, snovalca evropske zastave, ki je eksplicitno artikuliral njeno krščansko evokacijo, raje sploh izpustimo. Čeprav se danes Evropa otepa slehernih povezav s krščanskim izvorom, jim za sovraštvo zadošča, da ta povezava obstaja in da ji daje kohezivno moč. Vendar ta moč ni samoumevno močnejša od tiste razdiralne, za katero naši postboljševiški junaki zlorabljajo bodisi človeško stisko bodisi njegovo moralno dno. Zato nam danes na veliki šmaren, glede na ne preveč svetle obete, gotovo ne bo padla krona z glave, če bomo sebe, svojo ožjo in širšo domovino priporočili tisti Gospe, ki je bila davno pred Evropo okronana z dvanajsterimi zvezdami.
Več komentarjev na Casnik.si
