Jože bartolj
Enaki, vsaj v smrti
Jože Bartolj
Bliža se 23. avgust, dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. Ob tej priložnosti bodo Študijski center za narodno spravo, Občina Kobarid in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta, pri italijanski kostnici nad Kobaridom, v petek, 30. avgusta 2013, ob 19.00, pripravili spominsko slovesnost.
Slavnostni govornik na njej bo stoletni slovenski pisatelj iz Trsta Boris Pahor. Izbira govornika je vsaj dvakratno simbolična. Najprej je Pahorjevo ime povezano z dejstvom, da je zavrnil vse tri totalitarizme 20. stoletja, tako fašizem in nacizem, kot komunizem. Po drugi strani pa je Boris Pahor starosta, modrec, ki že s svojimi častitljivimi leti zbuja spoštovanje in katerega beseda ima v javnosti vedno odmevno težo.
Naj le spomnim na zgodovinski pogovor z Edvardom Kocbekom, ki sta ga z Alojzom Rebulo leta 1975 objavila v zamejski reviji Zaliv. V intervjuju ob Kocbekovi 70 letnici, je ta prvič javno priznal pokol domobrancev po drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju, kar je takrat razumljivo sprožilo številne odmeve v javnosti. Kot odziv oblasti sta bila na zapor obsojena sodelavca revije Zaliv iz Slovenije Viktor Blažič in Franc Miklavčič. Revija je bila razumljivo v totalitarni Sloveniji prepovedana, Boris Pahor pa je bil, za nekaj let v nekdanji skupni državi, persona non grata. Bi lahko zdaj, po 38. letih od omenjenega intervjuja, že bil pravi čas, ko bi lahko jasno pozvali tudi k pokopu omenjenih žrtev?
Za to se poleg civilne javnosti in številnih posameznikov zavzema tudi zgodovinar dr. Mitja Ferenc, ki je v velikem intervjuju v Delu, 19. avgusta, naštel nekaj dejstev o našem neciviliziranem obnašanju glede pobitih med in po vojni.
Najprej je tukaj Huda jama, kjer ostanki ljudi ležijo v plastičnih gajbicah na policah v rudniškem rovu. Vodja izkopavanj v Hudi jami Mehmedalija Alić, avtor knjige z naslovom Nihče, ki je pred kratkim izšla, razlaga, kako je v rudarski zavesti tako dejanje skregano z zdravo pametjo, saj je v primeru nesreče v rudniku, mrtve vedno potrebno iznesti iz rudnika. Le tako človeški ostanki spet pripadajo nekomu, sicer so izgubljeni, so nihče. In če si nihče, te lahko zazidajo za enajstimi rudniškimi pregradami in hodijo po tebi...
Ampak iznos iz rudnika in pokop bi bil očitno za nekatere ohranjevalce preživelih mitov že lahko vprašljiv. Po besedah Mitje Ferenca je Huda jama „zelo nazorno razkrila neznansko nečlovečnost zločincev.“ Bila je enostavno prehuda in morda so se nekateri ustrašili, da bi v javnosti pokop žrtev imel prevelik odmev. Pokop bi seveda zahteval tudi gradnjo kostnice. To bi po Ferenčevem mnenju, pomenilo ogromno ljudem, ki verjamejo, da so njihovi svojci v Hudi jami, saj bi vojno grobišče lahko obiskovali in tam prižigali sveče. Marmorna plošča z napisom „Vojno grobišče Huda jama“, ki je zdaj pred vhodom in na kateri ne najdemo niti napisa za katere žrtve gre, niti kdo jih je povzročil, se v tej luči zdi kot posmeh ljudem, ki še po 70 letih ne smejo žalovati za svojci...
Da je temu res tako pritrjuje tudi Mitja Ferenc, ki navaja, da je nekdanja totalitarna oblast ukazala zravnati z zemljo vse grobove „narodnih izdajalcev“ in da ti sploh ne smejo obstajati. 600 evidentiranih prikritih grobišč tako še vedno sledi omenjeni uredbi iz maja leta 1945. Na tem področju se ni veliko spremenilo. Le deset odstotkov od je označenih. In tukaj nas čaka še veliko dela, predvsem pa politične volje. Le kdo od vladajočih bo uspel zagristi v to kislo, grenko jabolko? Do zdaj si še nobena vlada, ne leva ne desna, na tem področju ne more lastiti kakšnih posebnih zaslug.
23. avgust, dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov je dobrodošel opomnik stvari, ki nas še čakajo. Muzejski svetnik, zgodovinar Jože Dežman je pred časom na vprašanje, ali bomo sploh kdaj pokopali naše umrle odgovoril, da če jih ne bomo mi, jih bodo pa naši zanamci. Nekdo se bo nekoč moral soočiti s tem. Posmrtni ostanki žrtev ne bodo odšli nikamor. Tukaj bodo čakali na nekoga, ki si jih bo, tako kot starogrška Antigona, upal pokopati. Da upal! Kaže namreč, da je odlašanje s pokopom več kot 20 let po samostojnosti in skoraj 70 let od zločina, lahko le stanje strahu. Kajti človek si grob zasluži, kakršenkoli je že bil, katerikoli rasi, veri ali političnemu prepričanju je pripadal. To je njegova pravica, ki mu gre z rojstvom, s človeškim dostojanstvom. Če kdaj, ob smrti smo si vsi enaki! Takrat „ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega...“ Kol 3,11
