V Braziliji deluje slovenska misijonarka Ana Slivka
Svet | 19.07.2013, 16:00
Na jugu Brazilije, točneje v pristaniškem mestu Paranagua, je od leta 2009 na misijonskem poslanstvu slovenska redovnica Ana Slivka. Leta 2011 jo je tam obiskala njena sestra Eva Slivka, ki je svojo izkušnjo delila z bralci revije Ognjišče. Prvi del potopisa je objavljen v julijski številki tega mesečnika.
Eva Slivka je bila na obisku pri svoji sestri misijonarki Ani Slivka dvajset dni. Kot je zapisala, je imela pred tem o Braziliji precej bolj eksotično predstavo. Čeprav se je zavedala, da ne potuje v popularno turistično destinacijo, so jo prizori, ki jim je bila priča v skromni Paranagui, presenetili. Ena od zanimivosti, ki jo je opisala, je počasnost ljudi. Na lastni koži jo je začutila, ko je kupovala sendvič, a se prodajalki, ki ga je pripravljala, ni nikamor mudilo. V skupnosti, kjer deluje njena sestra, je spoznala redovnice Eleno, Amalio in Rito. Njihov samostan je majhna hišica v ulici na pragu revne četrti, ki je vsa zgrajena na črno. Zrasla je ob izlivu mestne kanalizacije v morje in stoji na nasutem delu mesta. Revne kolibe so pogosto poplavljene, stalnica so tudi kupi smeti, vonj po gnilem in potepuški psi. Eva Slivka se je tam med drugim srečala s skupino za dostojanstvo deklet in žena, v kateri so ženske, ki so brez službe, marsikatera je tudi brez moža, in same skrbijo za številne otroke. V skupini se učijo šivati, krasiti prtičke, izdelovati košare, s čimer zaslužijo skromno plačilo. Če ne bi imele te možnosti, bi verjetno večina od njih živela od prostitucije. Skupina ima šivalne in ostale stroje v starem lokalu, pri čemer Eva Slivka posebej omenja, da že nekaj časa večji del najemnine pokriva s prispevki darovalcev iz Slovenije. Iz potopisa je čutiti, da jo je močno ganila tudi zgodba 23-letne Fernande, ki je od rojstva prizadeta, razmere, v katerih živi njena družina, pa so vse prej kot rožnate. Druga polovica misijonske izkušnje Eve Slivka na jugu Brazilije bo objavljena v avgustovski številki revije Ognjišče.
Prvi del potopisa je v celoti dostopen na tej povezavi.
