Telovo in žegnanje v Melbournu
| 11.07.2013, 13:20 Matjaž Merljak
V verskem in kulturnem središču v Kew in po slovenskih društvih se vedno veliko dogaja. 2. junija, na praznik Svetega Rešnega Telesa in Krvi, so imeli Telovsko procesijo. Že pred mašo so člani društev pripravili vsak svoj oltar okrog cerkve. Nedelja, 7. julija, je bil dan »žegnanja« ali praznika zavetnikov cerkve sv. bratov Cirila in Metoda. Letos bo že tudi 45. leto te cerkve in poslanstva slovenskega misijona.
Letni časi se vse hitreje menjajo, verjetno zato, ker smo iz dneva v dan vse bolj zaposleni, vsak dan smo starejši in zmoremo manj! V Viktoriji smo se kar naenkrat znašli sredi zimskega časa, dnevne temperature pa se še vedno vrtijo vse do 18 stopinj. Po višjih vrhovih o letošnji zimi bore malo slišimo, le zadnji teden je na Mt. Buller, Mt. Hotham in Falls Creek zapadlo do 15 cm snega, za nameček ga še nekaj sproti s snežnimi topovi napihajo za otroke in tiste prve smučarje, ki se še posebno veselijo in so radovedni, kako je biti zunaj na snegu. Več o teh zanimivostih ni kaj dosti pisati, kajti glavna sezona šele prihaja. Prav v teh dneh imajo šole zimske počitnice, otroci se veselijo belih poljan, vsi skupaj pa še vedno čakamo na pravo zimo! Kaj pa to pomeni, morda vsi čakamo na božjo pomoč! V mestu Melbourne in predmestjih vrtovi in parki z okolico v tem času izgledajo ne samo zeleni, marveč temno zeleni, očem pomirjevalno. Tu pa tam se že počasi prebuja pomlad.
V teh dolgočasnih sivih in vetrovnih dnevih se lepota narave največkrat gleda iz udobnega naslanjača v dnevni sobi ven na ulico, kjer živimo. Ljudje vseh starosti hodijo na sprehode, se srečujejo, klepet ob kavici pomiri marsikatero slabo ali dobro novico. Vsaj z nečem lepim si krajšamo dolge noči. Športno smo v Avstraliji v tem času na samem vrhu. Vsak teden se od petka do ponedeljka vrstijo meddruštvena tekmovanja v avstralskem nogometu. Stadioni so polni - do 80.000 navijačev si v enem popoldnevu izmenja želje ekipe, za katero navija, drugi spet vse to spremljajo po TV-ekranih in tudi po radijskih valovih. Hvala Bogu prostosti in veselju do tega športa. Včasih z željo do zmage določene ekipe, tudi sama na kratko pogledam kar po TV. Včasih malo za res in tudi za hec pokažejo navijače kaj počnejo. Moški večinoma nazdravljajo s papirnati kozarec piva, skačejo, navijajo ... Ženske se dolgočasijo na drug način, v tem času tudi kaj spletejo-šal ali kaj podobnega, da si krajšajo čas. Verjetno zato doma nimajo časa.
V verskem in kulturnem središču v Kewju in po slovenskih društvih se tudi vedno nekaj dogaja.
2. junija, na praznik Svetega Rešnega Telesa in Krvi, smo imeli Telovsko procesijo. Že pred mašo, so člani društev, katerih je pet, pripravili vsak svoj oltar okrog cerkve. Po končani sv. maši, se zbere najprvo v procesiji mladina v narodnih nošah, bandere - tudi Svetogorska Kraljica je bila med njimi, pater Ciril Božič z Najsvetejšim, pevci in verniki. Pri vsakem oltarju se procesija ustavi, moli, se berejo prošnje in pevci pojejo. Je zelo lepa in domača navada, še posebno letos, ko je bilo lepo sončno vreme.
V odsotnosti p. Cirila Božiča smo imeli tudi namestnike, Germano Ferraro OFM, ki je prišel iz Italije na poroko nečaka in Avstralca, frančiškana patra Teo. Zaradi odsotnosti p. Cirila so za teden dni prestavili slovenski državni praznik dan državnosti na 30. junija.
Pričakali smo patra Cirila, ki se je za to priložnost po treh tednih zdrav in vesel vrnil nazaj iz Slovenije. Dan je bil sončen in takoj po maši smo se zbrali vsi pred Domom matere Romane, kjer so izobesili zastave Avstralije, Slovenije in Evropske zveze ter zapeli vse tri himne in dodali molitev za domovino. Slavje smo nadaljevali spodaj v dvorani s kosilom, ki so ga pripravili člani društva sv. Eme.
Nedelja, 7. julija, je bil dan »žegnanja« ali praznika zavetnikov naše cerkve sv. bratov Cirila in Metoda. Letos mineva 1150 let njunega prihoda v slovenske dežele. Slovesnost v cerkvi, ki jo je vodil pater Janez Tretjak, gost iz Adelaide je trajala skoraj dve uri. Vsi smo z velikim zanimanjem poslušali njegovo 33-letno delo za slovensko skupnost v Adelaidi. Nanizal nam je zanimivosti in dogodke vseh teh let in dodal, da se bo težko posloviti od ljudi in krajev, kjer je preživel polovico življenja: „Danes je zdravje, ki je postalo prioriteta mojega življenja in zato si želim preživeti še zadnje dni blizu domačih v Sloveniji!“ V pozdrav smo zaploskali, pater Ciril je zaželel patru Janezu še enkrat srečno vrnitev nazaj v rodni kraj na miren in zaslužen počitek.
Po končani maši se je tudi letos spodaj v dvorani organizirala že nekajletna tradicija nastopa domačih pevcev in ansamblov. Zberejo se v svojih zasedbah, seveda še vsi slovenskega rodu, na veselo popoldne. Tudi letos je bilo tako! Dvorana je bila do zadnjega kotička zasedena, vsi smo prepevali, godci pa nepretrgoma igrali s srcem in dušo do slovenske glasbe na tem petem kontinentu. Že pri sv. maši otroci oblečeni v narodne noše, maša v slovenskem jeziku, glasba in pesem slovenskih avtorjev, na mizah dobrote slovenske kuhinje.
No, boste rekli, kaj nam pa manjka. Dobesedno ne veliko. Želeli bi, da bi se nam mladina pridružila v malo večjem številu, upanje se kaže. Dokler je le vsaj malo upanja, imamo prihodnost. Letos bo že tudi 45. leto tej naši cerkvici in poslanstvu slovenskega misijona med nami. Bog nam daj moči, zdravja in milosti še na mnoga leta na tem delu sveta.
Meta Lenarčič, slovenska radijska ura 3ZZZ, Melbourne
