Nedemokratični vstajniki ne bodo prinesli boljših časov
Slovenija |
Do vstajnikov sem od začetka gojil simpatije, ki jih javno nisem skrival. Všeč mi je bil njihov pristop, da se povabi ljudi na ulice, saj je to, žal, edino, kar da vsaki oblasti vsaj malo misliti. Zato sem skušal navdušiti sodelavce, da bi se jim pridružili, pa nisem uspel, ampak sem doživel celo mini upor. Kljub temu sem še naprej spremljal, kaj delajo in spodbujal pozitiven odnos so njih.
Nekoliko me je presenetilo, da niso skoraj nič naredili proti spremembam referendumske ureditve. Komaj se je našel kakšen transparent na protestih in le nekajkrat so se v tej zvezi precej anemično akademsko oglasili. Toliko, da ne bi mogel kdo reči, da so spremembe podpirali.
Potem je prišel 27. april, ko je z nasilno zasedbo Kina Triglav na plan bruhnilo sovraštvo njihovih vodilnih do kristjanov. To se je preko izjav sicer kazalo že dlje časa, a sem mislil, da gre za demagoško folkloro.
Prišel je tudi 27. junij, ko je bila Unionska dvorana spet polna. Zbrali so se predstavniki 39 organizacij, da bi skupaj naredili kakšen korak za svetlejšo prihodnost. Ob silni medijski blokadi samega dogodka, je bil glavni medijski dogodek izjava vstajnikov naslednji dan. V njej nas pošiljajo v kot in sporočajo, naj bomo tiho, menda zaradi Janše in Omana na javni tribuni. Tukaj se heci počasi nehajo. Kdo so oni, da bodo govorili, da moramo biti tiho? Kolikor razumem demokracijo, vsak lahko pove, kar misli. Ti pa še iz plenic niso zlezli in že hočejo utišati tiste, s katerimi se ne strinjajo. Kaj bi šele bilo, če bi res prišli na oblast, ki si jo tako želijo? Dragi vodje vstajnikov, potrudili se bomo, da ne boste prišli na oblast. Iz čisto preprostega razloga: ker niste demokrati. Ker nas hočete utišati, namesto, da bi se soočili z našimi argumenti.
Šefi vstajnikov niso originalni. Zdijo se kopija raznih totalitarizmov v začetni fazi: nasilje, izključevanje drugačemislečih, kristjanofobija, manipulacija, poskus monopolizacije odpora… Dodatno imajo še izemno medijsko podporo. Upam, da si kdo ne želi ponovitve tragične polpretekle zgodovine.
Po spoznanju vstajniške zablode je čas, da nastane pravo gibanje za spremembe, katerega pomembna izhodišča bodo: spoštovanje vseh ne glede na versko ali idejno pripadnost, miroljubno reševanje težav in vključevanje namesto izključevanja. To ter rešitev mnogih socialnih in gospodarskih težav rabi Slovenija, ne pa novega revolucionarnega ciklusa.
Še vedno upam, da bodo tudi vstajniki spoznali, da nasilje in izključevanje ne vodita nikamor in bodo kot način svojega delovanja pripravljeni sprejeti demokratičen dialog. V tem primeru se veselim soočenj z njimi.
