Žalna junijska slovesnost v Argentini

| 27.06.2013, 10:00 Matjaž Merljak

Mesec junij nas vedno pretrese. Leta minevajo, a naša generacija, ki je še tesno vezana na medvojne dogodke, ob vsaki obletnici globoko občuti tragedijo, ki se je v tistih letih odigrala nad slovenskim narodom. Grozo svetovne vojne je še prekosila komunistična revolucija, ki je povzročila največje gorje, kar jih more zapisati narodova zgodovina.

Slovenska skupnost v Argentini je tesno povezana z domobranstvom in povojnimi žrtvami, saj dejansko med nami ni družine, ki ne bi imela po več svojcev v katerem izmed množičnih grobišč, raztresenih po Sloveniji. Zato je takoj po naselitvi v novem svetu postala tradicija, da je prva nedelja v juniju posvečena skupnemu spominu žrtev vojne in revolucije na Slovenskem, nato pa se svečanosti vrstijo naslednje nedelje še po krajevnih Domovih.

Tako nas žalni mesec junij vedno zbere v molitvi in počastitvi naših mučencev, ki so padali v jame v juniju leta 1945, v tisti daljni pomladi, ko je tisoče in tisoče mladih mož in fantov - domobrancev, dalo svoje življenje. In tam ležijo še danes. Oni so nas zbrali v nedeljo 2. junija v območju Slovenske hiše v Buenos Airesu, kjer smo jim že pred leti postavili spomenik. Tudi letošnji spomin je organiziralo naše osrednje društvo Zedinjena Slovenija.

Spomin se je začel v cerkvi Marije Pomagaj z mašo, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev msgr. dr. Jure Rode, ob spremljavi msgr. Mirka Grbca in salezijanca Danija Vrečarja. Cerkev je bila polna, tako da je del vernikov sledil maši na dvorišču. Mašo je s petjem olepšal Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar.

Po končani maši smo se zbrali na dvorišču. Tam stoji spomenik vsem žrtvam vojne in revolucije. Ob strani spominska plošča izrecno opozarja, da so domobranci naši junaki. Na vsaki strani plošče sta bili izobešeni slovenska in argentinska zastava. Ob straneh spomenika pa dve goreči sveči: plamen spomina na pokojne.

V žalnem sprevodu so prinesli pred spomenik venec. Kot že nekaj let, venec nosi predsednik mladinskih organizacij. Za njim so stopali prisotni preživeli domobranci. Nato je sledil trenutek, ki je posebej ganljiv. Trobenta je pozvala k molku. Franci Žnidar je iz nje privabil žalne zvoke, padlim v počastitev. Spomin je potoval preko ogromnih razdalj, na obisk dragih pobitih v Rogu, na Teharjah, na Turjaku, v Grahovem, Grčaricah, v Hudi jami … Slava njihovemu spominu! Dr. Jure Rode je nato opravil molitve za pokojne, katerim so prisotni pobožno sledili in goreče odgovarjali. V dokaz, da nikdar ne pozabimo naših junakov in da smo zvesti njihovim idealom, smo vsi zapeli pesem »Mi legionarji, mi domobranci …«

Žalno slavje se je nadaljevalo v dvorani škofa Rožmana, kjer so rojaki napolnili spodnji del in galerijo. Dvorana je bila posebej pripravljena za to priložnost. Spredaj na levi strani je bil govorniški oder, za njim pa so se od stropa do tal v slapu padale barve slovenske zastave, kronane domobranskim orlom.

V globoki tišini je pred zbrane rojake stopil mag. Jože Oblak. Lepo je, da zadnja leta govorijo zastopniki našega drugega rodu. V svojem nagovoru je opisal položaj v Sloveniji med vojno, komunistično revolucijo in našo samoobrambo.

Kulturna akademija je nosila naslov »One se poslavljajo«. Ivana Tekavec je zamislila, v sklopu štirih prizorov, slovo hčera, mater, drage in sestre, od odhajajočih, pogrešanih, pobitih domobrancev. V poeziji (tudi pesmi) izražena čustva segajo globoko v srce, ko podoživljamo vso tragiko slovesa - za vedno.

Režijo prizorov je imela na skrbi Angelca Podržaj Miklič. S posebnimi vložki domobranskih koračnic je sodeloval moški zbor, ki sta ga vodila prof. Andrejka Selan Vombergar in Andrej Selan. Razveseljivo je bilo dejstvo, da je skoraj vsa prva vrsta zbora bila sestavljena iz mladih fantov, nekaterih skoraj otrok: spomin se nadaljuje …

Scena je bila izredna. Ozadje je v stilu kapele pokrivala čudovita slika žalostne Matere Božje z mrtvim Sinom v naročju. Naslikal jo je mojster Tone Oblak. Bila je povečana replika podobe iz Vetrinja, pred katero so molile in toliko solz pretočile naše matere in žene, ko so zvedele o usodi domobrancev.

Za zaključek pa so vse nastopajoče žene in dekleta, pa tudi zbor in vsi prisotni molili Molitev za Slovenijo.

Komaj so se polegle zadnje besede molitve je mogočno zadonela pesem »Moja domovina«, ki najbolje ponazarja cilje borbe domobrancev med komunistično revolucijo. Pela je vsa dvorana.

S tem je bila akademija zaključena. Odhajali smo pretreseni. Polnila nas je zavest vztrajanja, zavesti, zvestobe pričevanju. Vsako leto se po vseh skupnostih Slovencev v Argentini, pa tudi drugih skupnostih po svetu, spominjamo žrtev vojne in revolucije. V spominu romamo k njim, da jim zagotovimo našo zvestobo. In vedno so naše duše polne žalosti, miline, hrepenenja, ki se pretaka iz roda v rod - v hvaležnem spominu.