Zlatoporočenca Marta in Karel Flajšman
Zlata poroka in drugo v Frankfurtu
Matjaž Merljak
Če so v naši župniji in v današnjem času poroke bolj redke, tudi zlate poroke ali kakšne podobne obletnice niso ravno pogoste. 1. maja 2013 pa je minilo 50 let, kar sta pred domačim oltarjem župnijske cerkve Vseh svetih Svetinje v Prlekiji sklenila zakonsko zvezo Marta in Karel Flajšman.
Pred tem sta Flajšmanova živela v Zagrebu, kjer sta se na poroko tudi pripravljala. Kmalu nato pa je v svet zajadral mož Karel in prišel v Nemčijo v Frankfurt, za njim pa kasneje še žena in mati Marta s prvim otrokom. Temu pa se je pridružil nekoliko kasneje še drugi.
Na letošnjo prvo majsko nedeljo, 5. maja, ko smo imeli tudi naše župnijsko žegnanje, pa sta prišla z zahvalo za zlati jubilej in prošnjo za božji blagoslov v cerkev Herz Marien v Frankfurtu, kjer sta obnovila svoje poročne zaobljube. Pred slovesno mašo smo imeli šmarnično pobožnost s petimi litanijami Matere Božje pred Najsvetejšim. Za nekoliko presenečenja pa so poskrbeli Ljudski pevci iz Tepanja, ki so dali zlati poroki s svojim petjem pri maši in kasneje pri pogostitvi še bolj slovesni pečat.
Že vrsto let je na predvečer binkoštne nedelje v frankfurtski cesarski stolnici maša narodov in jezikov, ki jo oblikujemo tujejezične župnije in skupnosti iz Frankfurta, somaševanje pa vodi limburški škof ordinarij, sedaj je to dr. Franz-Peter Tebartz-van Elst.
Letos je bila vodilna misel posvečena letu vere. Po novozaveznem berilu smo v mnogih jezikih, slovensko je to naredila Helena, slišali stavek iz pisma Rimljanom, 8, 26: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi«. Za to priliko pa je nastala tudi knjiga, za katero je vsaka župnija oblikovala štiri strani. Te strani nastajajoče knjige sta skupaj s svečo z znakom leta vere pred darovanjem prinesli in izročili škofu Natalija in bodoča prvošolka Livija. Na prvi strani je vsaka skupnost v svojem jeziku napisala veroizpoved (apostolsko ali mašno). Naše naslednje strani pa so predstavile najpomembnejše pomnike in osebe naše vere: rimsko dobo s takratnimi škofijskimi sedeži in sv. Hieronimom, sv. Cirila in Metoda, Brižinske spomenike, Dalmatinovo biblijo, blažena Antona Martina Slomška in Alojzija Grozdeta in misijonarja Petra Opeko. Na zadnji, četrti strani pa so bile poudarjene, z besedilom in s slikami, nekatere značilnosti izražanja vere pri nas v domovini, ki v Frankfurtu po nemških župnijah niso prisotne: blagoslov velikonočnih jedil in velikonočna procesija ter majniška šmarnična pobožnost po župnijah.
Podobno kakor je bilo za marčevsko postno romanje v Marienthal vreme zelo neugodno, je bilo tudi v nedeljo 25. maja za majniško romanje in nedeljsko mašo v Maria Sternbach. Na kratko: deževna in mrzla nedelja, notranjost cerkve, ki je v gozdu, pa še bolj mrzla kot sicer, in seveda skromna prisotnost pri maši in šmarnični pobožnosti. Tokrat pa smo se zaradi zasedenosti prostorov v Ilbenstadtu k malici zbrali v župnišču v Florstadtu, katerega notranjost je bila v zadnjem času povsem obnovljena.
V začetku junija smo imeli letni sestanek voditelji in pastoralni sodelavci skupnosti, ki delujejo v škofiji Fulda. Po 35 letih vodenja referata za katoličane drugačnega maternega jezika je msgr. dr. Winfried Kurschenkel (na sliki v sredini s kravato in nasmehom) delo predal na mlajša ramena. Zato smo se mu ob tej priliki tudi zahvalili za njegovo dolgoletno delo. Pred desetletji je dr. Kurzschenkel študiral v Rimu v Germaniku tudi z nekaterimi Slovenci, med drugim z jezuitom Janezom Mihelčičem.
Šolsko leto se bliža koncu in zato so imeli učenci slovenskega dopolnilnega jezika in kulture pod vodstvom učiteljice Natalije Robnik v nedeljo 2. junija po nedeljski popoldanski maši zaključno prireditev. Zvrstilo se je nekaj recitacij in pevskih točk, pa seveda podelitev priznanj za prebrane knjige in spričevala. Tudi letos sta ob koncu nastopili igralki gledališča KU-KUC iz Slovenije z igro Čebelica Debelica, v katero so se otroci še kako vživeli. Lepo popoldne se je zaključilo z medsebojnim klepetom in malico oziroma večerjo, ki so jo pripravili starši šolskih otrok. To nedeljo smo pri maši še posebej počastili relikvije blaženega Alojzija Grozdeta, čigar god smo praznovali nekaj dni prej.
