Somrak (s)pravne države

| 12.06.2013, 16:44 Jože Bartolj

Prvostopenjska obsodba Janše, Krkoviča in Črnkoviča je morda dobra vsaj za nekaj. Upajmo namreč, da je po tem dogodku, ki jasno kaže na navideznost naše pravne države in na njeno dejansko rdečo substanco, končno usahnila ideja o spravi.

Morda smo sedaj na desnici končno sprevideli, da je utopično upati na nekakšno spontano spreobrnjenje partijske strukture k demokratičnim maniram, saj, kot kažejo zadnji dogodki, te strukture takoj ko lahko, posežejo znova po revolucionarnih sredstvih.

Žametni povratek totalitarizma

Končno smo morda sprevideli, da zahteva po razgradnji totalitarne dediščine, ki jo jasno izraža izjava (št. 1096) parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 1996, le ni od muh. Zlasti ne njen 11. člen, ki predvideva lustracijo, t.j. administrativni poseg, ki ima za cilj »izločiti osebe iz izvrševanja oblasti, če jim tega ni moč več zaupati v skladu z demokratičnimi načeli, ker tudi v preteklosti tem načelom niso pokazale potrebne zvestobe niti nimajo sedaj nobenega interesa ali pripravljenosti za njihovo spoštovanje«. Mišljene so tu tiste »osebe, ki so (…) zavzemale visoke položaje v bivših totalitarnih komunističnih režimih«.

Ta ista izjava v svojem 3. členu namreč pravi, da v kolikor ne pride v postkomunistični državi do razgradnje totalitarne dediščine, nastopi pač realna možnost žametnega povratka totalitarizma, saj so »nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do »žametne restavracije« totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije.« Mislim, da je težko brati danes ta dokument, ne da bi v njem videli preroške napovedi situacije, ki se vzpostavlja v Sloveniji.

Lustracija ali kapitulacija: tretje ni možno

V luči teh ugotovitev vidimo, da pri nas tako dolgo proklamirana ideja o narodni spravi ne le zbledi, pač pa se izkaže za uspavajočo domislico nasprotne strani, ki omogoča nastop omenjene »žametne restavracije«. Spravna ideja se je namreč globoko usidrala v način razmišljanja slovenske desnice in prav posebej slovenskih katoličanov. Ena izmed njenih najbolj subtilnih in najbolj perfidnih variant je tista, ki pravi, da oster antikomunizem (ki tvori osnovno predpostavko lustracije) v slovenskih razmerah desnici škoduje, ker v tej konfrontaciji redno zmaguje partijska stran, saj je za tak boj bolje medijsko in organizacijsko opremljena. Konsekvenca tega razmišljanja je, da če bomo ravnali spravno in ne lustracijsko (ali kulturnobojno, kot se včasih pri nas reče), se bomo izognili terenu, na katerem je partijska stran močna in bomo imeli tako večje možnosti za uspeh. Skrita konsekvenca pa je seveda ta, ki je danes na dlani: spravna miselnost pušča partiji izpraznjeno igrišče, kjer se lahko slednja brez ovir giblje in se znova zavihti na mesto neomejene oblasti.

Slovo od ekvidistančnosti

Podobno zavajajoča je varianta spravnega razmišljanja, ki jo večkrat najdemo posebej nazorno zapisano (včasih celo narisano) v kakšnem verskem časopisu, pa tudi v pričujočem magazinu. Gre za znano ekvidistančno razmišljanje, po katerem so dobri in slabi ljudje tako na komunistični kot na antikomunistični strani, tako pri partizanih kot pri domobrancih, tako na pomladni strani kot na jesenski. Gre za razmišljanje, ki se sicer naslanja na očitno dejstvo, da je vsak človek večji ali manjši grešnik, ne glede na nazorsko pripadnost, spregleduje pa dejstvo, da dobro in zlo nista le lastnosti posameznika, pač pa da se nanašata tudi na svetovne nazore. So namreč nazori, ki imajo zlo vračunano v sebi kot svoj bistveni del: tak nazor je komunizem s svojim naukom o revolucionarnem nasilju. Zato pa ne moremo komuniste moralno vrednotiti na enak način kot antikomuniste, saj se slednji nazorsko vzeto zlu upirajo (kar je temeljna moralna zapoved), prvi pa nazorsko vzeto zlo izvršujejo. Da pa potem posamezniki (ali pa tudi grupacije) na tej ali oni strani počnejo dobre in zle stvari je nekaj, kar se dogaja na ravni, ki je drugotna glede na odločitev ali naj se postavim v komunistični ali pa v antikomunistični tabor. Vidimo pa znova, kako tako ekvidistančno razmišljanje vodi v učinek, ki ga imamo pred očmi: v zavračanje lustracije (saj komunisti niso nič slabši od nas) in v ponoven vzpon totalitarnih metod.

Slovo od dialoga

Med podobno pretkanimi oblikami spravne miselnosti je tista, ki bi jo lahko imenovali kocbekovsko. Gre za naivno vero, da je mogoče s komunisti sodelovati po načelih demokratičnega dialoga. Vsaj do neke mere je Kocbeka (kolikor ni že bil marksist od glave do peta) pognala v OF taka vera v možnost dialoga s partijo in v posledično vzpostavitev pluralnosti znotraj OF. Tovrstna vera je daleč od tega, da bi pri nas ugasnila: gojijo jo denimo tisti katoličani, ki vztrajajo v PEN klubu, kljub temu, da je v tem vplivnem društvu očitno prevzela vodstvo partijska smer. Prepričani so, da bodo s svojo prisotnostjo tam ter z dialogom in demokratičnimi sredstvi omilili negativne učinke pričujočega stanja, kot priznavajo vsaj tisti med njimi, ki so svoje vztrajanje v PEN-u poskusili utemeljiti. A kakor vemo iz zgodovine in iz poznavanja komunistične ideologije, tako njih, kakor že svoj čas kocbekovce, lahko čaka le dolomitska izjava. Ti dobronamerni ljudje rinejo torej v kapitulacijo pred zlom in vanjo za seboj vlačijo celotni narod.

Za demokratično prihodnost Slovenije je upati, da se bo desnica ob zadnjih dogodkih otresla ideje o spravi: ideje, ki je že po sebi protislovna (v slogu heglovske Versöhnung, pač), saj želi spraviti antikomunizem s komunizmom, dobro z zlom, resnico z lažjo, bit z ničem. Upati je, skratka, da bomo znali zbrati Slovenci tokrat dovolj odločnosti in poguma za izvedbo lustracije: za vsako ceno.

Več komentarjev na Casnik.si