O zaupanju in zaskrbljenosti v zakonu in družini

| 20.04.2013, 11:30

Vsako tretjo soboto v mesecu se v oddaji "Za življenje, za danes in jutri" ustavljamo ob aktualnih izzivih zakonskega in družinskega življenja. Letošnji cikel oddaj pripravljamo v sodelovanju z Družinskim centrom mir iz Maribora, naši gostje pa so s. Veronika Verbič, specialistka zakonske in družinske terapije ter zakonca Vida in Boštjan Zemljič.

Zaupati Bogu ali se prepustiti strahu

Doživljanje lepih in veselih skupnih trenutkov, je nekaj, kar nas v naših družinah še posebej povezuje in pomaga ustvarjati toplino doma. Živimo pa v časih, ki prej kot k optimizmu vabijo k pesimizmu, bolj kot o veselju lahko govorimo o strahu pred prihodnostjo, ta strah pa nam še posebej pomagajo slikati mediji, polni alarmantnih novic o krizi, o tej ali oni drugi svetovni zaroti in še bi lahko našteval. Kako med vsem tem krmariti, kako v zakonu in družini ustvarjati drugačno klimo, predvsem pa kako zaupati v božjo Previdnost smo govorili v aprilski oddaji.

"Kot moža in očeta me odlomek sprašuje, ali verujem, da je Gospod vstal, da živi, da je tukaj in potem v končni fazi On skrbi za nas, ali pa ne verujem in sem sam. V vsakodnevnem boju s strahom in zaskrbljenostjo, tudi npr. za eksistenčno varnost, sem postavljen pred dejstvo: Ali bom bolj zaupal temu strahu, in zaskrbljenosti, ali pa Gospodu, ki govori te besede" je povedal Boštjan.

Vida pa je dodala: "Vsak dan znova, iz situacije v situacijo smo vedno znova postavljeni pred vprašanje; ali pa se bomo sami branili oziroma se bomo šli sami boriti, ali pa zaupamo in pustimo, da nam Gospod pokaže pot ven iz tega, kjer se začnemo zapletati... Ko doživiš, da zaradi svojega prepričanja pristaneš v "levji jami" (če se izrazim s prispodobo Danijela v stari zavezi), pa se ti nič ne zgodi, mislim, da se potem zaupanje v Gospoda res poglobi in potem vidiš, da ker smo zaupali, smo prišli srečno skozi!"

"Hvaležna sem, da sem skozi duhovno pot okušala, da dejansko Oče skrbi zame. Da je ves čas buden, me spremlja, mi daje kar potrebujem... vedno me je pretresala misel, da Oče ve, da me pozna, da nisem sama, da mu lahko zaupam, mu lahko predam svoje skrbi... in se stvari uredijo... zato mi je tako dragocena ta izkušnja Boga Očeta, ki me kot otroka spremlja, ki me kot otroka čuti, ki zame kot otroka skrbi", pravi s. Veronika.

Zaupanje prinaša veselje

"Če spuščam zaskrbljenost iz rok in zaupam, potem pride veselje in vidim, kaj vse mi je dano in lahko rečem Gospodu: "Hvala Ti !"... In mislim, da je glavni vir veselja dejstvo, da se imava rada, da ta ljubezen ni izginila, da še vedno je, da sva jo lahko vesela, da je prečiščena in je prestala vse dosedanje preizkušnje; pa veselje, da imava otroke, da je najina ljubezen lahko rodovitna...", pravi Vida.

Zakonca Zemljič pa hkrati opozarjata, da vse to ne pomeni, da je pri njih vse idealno, da se skrbi ne pojavljajo, da ni težav, pomeni le, da se zavedata, da zmaga Ljubezen. Temeljno je, da se imata rada. Če tega ne bi bilo, potem je vse drugo brez pomena.

Ločiti zaskrbljenost od odgovornosti

V življenju pridejo tudi trenutki, ko se stiske namnožijo in se zdi, da so nas zasule. Takrat je dobrodošla pomoč od zunaj, da nam nekdo ponudi roko in pokaže, da obstaja rešitev. S. Veronika pravi: "Zaskrbljenost jemlje življenjsko moč in ko se tega nabere veliko, potem dejansko človek nima moči, da bi vstal, se dvignil naredil korak naprej. Takrat je dobrodošel dober prijatelj, zakoncu seveda najprej sozakonec, lahko pa tudi strokovna oseba, ki bo z nasvetom pomagala iti naprej."

Odgovornost pa je, da prevzamem to kar lahko dejansko naredim za svoje življenje, za srečo, za zadovoljstvo, da preprosto naredim stvari in naloge, ki so mi zaupane. Moja odgovornost je narediti toliko kolikor zmorem, včasih pa še en korak več. In ta korak več nam mora biti izziv, da ne stopicamo na enem mestu.